Translate

ponedeljek, 23. april 2012

VIDENJA BLAŽENE ANNE KATARINE EMMERICH


VIDENJA BLAŽENE ANNE KATARINE EMMERICH


Prepis iz več številk Klica Božje Ljubezni

Več o Anni Katarini Emmerich pa dobite tudi na linkih:


Tekst je tematsko razdeljen na tri dele:

1. VOJSKUJOČA CERKEV
2, SVETA MAŠNA ŽRTEV in MOČ POSVETITVE
3. VIDENJA KATARINE EMMERICH O VICAH


I. VOJSKUJOČA CERKEV

VOJSKUJOČA CERKEV - Klic - marec 1997
Iz videnj bl. Katarine Emmerich; zapisal Clemens Brentano

1. Sporočilo videnj Anne Katharine Emmerich o vojskujoči Cerkvi začnemo s pripovedovanjem videnja, v katerem ji je bil POKAZAN NAČRT IN POTA ODREŠENJA, ZGODOVINA in SKRIVNOSTI BOŽJEGA KRALJESTVA NA ZEMLJI.

Prvotna zgodovina - stvarjenje, greh Adama in Stara zaveza

“Ne smem se čuditi,” je rekla “nad svojimi mukami. Imela sem nepopisno veliko sliko o grehu in o ozdravitvi po Jezusu Kristusu in o stanju duhovništva, in sem spoznala, kako mora biti s tisoči in tisoči sredstvi vse nadomeščeno, ozdravljeno in predelano, da bi se pokvarjeno, razbito, izgubljeno in odtrgano spet povezalo in privedlo v zvezo z zveličanjem.  Imela sem neizmerno skladno podobo vsega greha in vsem zveličanjem. Potrebovala bi eno leto, da bi vse povedala, kajti VIDELA SEM VSE SKRIVNOSTI JASNO IN RAZLOČNO IN JIH RAZUMELA; ampak ne morem izraziti. Bila sem v svatbeni hiši in sem videla v  njenih neštevilnih sobah v pomenskih podobah dejanja vseh vrst krivde in poprave. VIDELA SEM GREH OD PADCA ANGELOV IN OD ADAMOVEGA GREHA DO DANES V NJEGOVIH NEŠTEVILNIH RAZVEJANJIH IN SOČASNO VSE PRIPRAVE OZDRAVITVE IN POPRAVE DO JEZUSOVEGA PRIHODA IN SMRTI NA KRIŽU. VIDELA SEM njegovo duhovnikom predano moč v zvezi z zveličanjem in kako vsak Kristjan prejema  iz Jezusa. Videla sem pomanjkljivosti in PROPAD DUHOVNIŠTVA in vzroke za to. Videla sem KAZNI, KI SO PRED NAMI IN UČINEK ZADOŠČEVANJA S TRPLJENJEM ZA DRUGE. Občutila sem prepletenost krivde in kazni v prepletu mojih bolečin.  Videla sem BODOČO VOJNO in prenekatere nevarnosti in še mnoga grozeča trpljenja zame.

Vsa ta spoznanja in uvidevnosti najrazličnejših vrst v zgodovino, naravo in skrivnosti Božjega Kraljestva na zemlji, so mi bile v najnatančnejših, ločenih in skupaj zraslih zvezah jasne in razumljive; kajti vse mi je bilo razloženo v delih, poslih in opravilih kot v prilikah. Vse to sem videla V VELIKIH SLIKAH SVETE ZGODOVINE, kot da se še enkrat dogaja pred mojimi očmi; vendar mi je bilo kot da to zagledam kot v ogledalu, ki sem bila sama.

Moj Ženin (Jezus) mi je pokazal neznansko pomešanost in notranjo nečednost vseh stvari in vseh njegovih dejanj za popravilo od začetka. V PADCU ANGELOV JE PRIŠLO MNOGO HUDOBNIH DUHOV NA ZEMLJO IN V ZRAK, videla sem mnogokaj prepojenega in obsedenega od različnih vrst njihove jeze.

PRVI ČLOVEK JE BIL BOŽJA PODOBA, BIL JE KOT NEBESA; vse je bilo eno z njim in v njem, njegova oblika je bila odtis Božje oblike. IMEL NAJ BI IN UŽIVAL STVARI, AMPAK VSE IZ BOGA IN V ZAHVALO. Bil pa je prost in zato izpostavljen preizkušnji. - Rajski vrt in vse, kar ga je obdajalo, je bilo popolna podobnost podobnega Božjega Kraljestva, in takšno je bilo tudi drevo spoznanja, KATEREGA SADEŽ PO SVOJI VSEBINI, PO SVOJI LASTNOSTI IN UČINKOVANJU NE BI SMEL VZITI V ČLOVEKU, ker je PO NJEM POSTAL SAM IN IZ SAMEGA SEBE USTVARJAJOČI in je TAKO IZSTOPIL OD BOGA IN VSTOPIL V SAMEGA SEBE, tako da so VSE STVARI, KI SO NESKONČNE, BILE UJETE V NJEMU, KONČNEMU. Zato mu je bilo prepovedano jesti od drevesa.  Na začetku je bilo vse enako in ravno. Ko se je SVETLIKAJOČI SE HRIB, NA KATEREM JE STAL ADAM V RAJU, dvignil in se povišal, in ko se je BELA CVETNOPRAŠNA DOLINA, kjer sem videla Evo stati, ponižala,  se je že PRIBLIŽAL POGUBLJIVEC. Po padcu sta bila drugačna. VSE OBLIKE USTVARJANJA SO BILE RAZTROSAJOČE V NJIJU, VSE EDINO JE BILO NEEDINO, IZ ENEGA JE POSTALO VELIKO in nista več ŽIVELA IZ BOGA SAMEGA,  ampak samo IZ SEBE. PRAV SEDAJ STA POSTALA DVA in so POSTALI TRIJE in KONČNO NEŠTEVILO. KER STA HOTELA POSTATI KOT BOG, KOT VSE V ENEM, STA POSTALA NEŠTEVILO, LOČITEV OD BOGA, PONAVLJAJOČ SE V NESKONČNI LOČITVI.

Bila sta BOŽJI PODOBI in sta sedaj postala SVOJI PODOBI, ki sta prinesla PODOBE SVOJEGA GREHA. Sedaj sta bila v zvezi s krogom padlih angelov, SPOČELA STA IZ SEBE IN IZ ZEMLJE, s katerima obema so imeli zvezo padli angeli.  In NASTALO JE V NESKONČNI POMEŠANOSTI in raztresenosti ljudi med seboj in padlo naravo NESKONČNA RAZNOTEROST GREHA, KRIVDE IN BEDE.

Moj Ženin mi je vse pokazal čisto jasno, razločno in razumljivo, JASNEJE KOT VIDIMO VSAKODNEVNO ŽIVLJENJE. In tedaj sem mislila,  da to more otrok razumeti in sedaj ne morem nič od tega predstaviti. POKAZAL MI JE NAČRT IN POTA ODREŠENJA OD ZAČETKA in VSE KAR JE STORIL. Videla sem tudi, da ni čisto prav reči, DA SE BOGU NE BI BILO TREBA UČLOVEČITI IN NE UMRETI ZA NAS NA KRIŽU, On bi s svojo VSEMOČJO LAHKO DRUGAČE NAREDIL. Videla sem, da je to storil IZ NESKONČNE POPOLNOSTI IN USMILJENJA IN PRAVIČNOSTI, da sicer v Bogu NI PRISILE, ampak da On STORI, KAR STORI in DA JE, KAR JE.

Videla sem MELKIZEDEKA kot Jezusovo predpodobo kot duhovnika na Zemlji, kolikor je DUHOVNIŠTVO V BOGU, je on bil DUHOVNIK VEČNEGA REDA. Videla sem njegovo PRIPRAVO, SNOVANJE, GRADNJO, LOČEVANJE ČLOVEŠKIH RODOV, NJEGOVO UVAJANJE. Tudi  Henoha in Noeta sem videla v njunem pomenu in delovanju in poleg vsega tega delujoče kraljestvo pekla in tisočere oblike pojavov in delovanj zemeljskega, mesenega, hudičevskega malikovanja  in v njem povsod določene podobne, ampak okužene, k stalnemu raztresanju vodeče in zavajajoče, ker iz tajne, notranje potrebe podobnih oblik.

Tako sem videla vse grehe in vse uvedbe in zglede za pripravo, ki so po svoji vrsti bili Božjim močem prav tako podobni, kot je bil človek sam Božja podoba. Tako mi je bilo pokazano vse od Abrahama do Mojzesa, od Mojzesa do prerokov in vedno v zvezi s podobami od vsega v našem bližnjem sosvetu. Tu je na primer bila razlaga, ZAKAJ DUHOVNIKI VEČ NE POMAGAJO IN ZDRAVIJO in ZAKAJ JIM SPLOH VEČ NE USPEVA ali pa TAKO RAZLIČNO. Pokazan mi je bil TA DAR DUHOVNIŠTVA MED PREROKI in vzrok njihovih oblik. Videla sem npr. zgodbo kako Elizej daje svojo palico Giezi (2 Kr 4:16-37), da jo položi na mrtvega otroka iz Sunama. V tej palici pa je bila VSEBOVANA NA DUHOVNI NAČIN ELIZEJEVA MOČ IN POSLANSTVO. Bila je NJEGOVA ROKA ali PODALJŠANJE NJEGOVE ROKE. Tu sem videla notranji vzrok palice škofov, žezla kraljev in njihove moči, kot jih VERA NOSI, ki jo na nek način povezuje z ODPOŠILJATELJEM in LOČUJE OD VSEH DRUGIH. Giezi pa ni veroval dovolj trdno in mati je verovala, da more prejeti moč le od Elizeja samega; in tako je MED ELIZEJEVO MOČ IZ BOGA IN NJEGOVO PALICO PREKINJAJOČE STOPIL DVOM IZ ČLOVEŠKE DOMIŠLJAVOSTI IN PALICA NI OZDRAVILA. Videla pa sem Elizeja, ki se je roko na roko, usta na usta, prsi na prsi RAZPROSTRL NAD DEČKA IN MOLIL in videla sem DEČKOVO DUŠO VRNITI SE V TELO. Imela sem tudi razlago tega načina zdravljenja, njegove zveze in zgleda v Jezusovi smrti. V Elizeju so bile Z VERO IN BOŽJIM DAROM odprta vsa vrata in milosti in sprave na človeku, KI SO SE PO ADAMOVEM GREHU ZAPRLA - GLAVA, PRSI, ROKE, NOGE. In ON SE JE ULEGEL KOT ŽIV, PREDPODOBNI KRIŽ nad mrtvi, zaprti križ dečkove postave in je S SVOJO MOLITVIJO IN S SVOJO VERO ZOPET ULIL ŽIVLJENJE, OZDRAVITEV V NJEGA in je zadoščeval in se pokoril za grehe staršev, ki so jih storili s svojo glavo, srcem, roko in nogo. Pri vsem tem sem vedno videla   protipodobe o smrti na križu in o Jezusovih ranah in KAKO JE V VSEM SLOŽNOST in NARAZEN RASTOČA ENAKOST.


Od Jezusove smrti na križu naprej pa sem videla v duhovništvu Njegove Cerkve v POLNI MERI TA DAR POPRAVILA IN OZDRAVLJENJA; IN KOLIKOR ŽIVIMO V NJEM IN SMO Z NJIM KRIŽANI, se odpro VRATA MILOSTI NJEGOVIH SVETIH RAN V NAS.  Mnogo sem imela o polaganju rok in tudi O DELOVANJU BLAGOSLOVA in o DELOVANJU ROKE NA DALJAVO in sicer mi je bilo to razloženo na primeru ELIZEJEVE PALICE. Da današnji duhovniki tako redko zdravijo in blagoslavljajo, mi je bilo pokazano na primeru, da je bilo vzeto tudi iz podobnosti, na kateri so vsi takšni učinki sozasnovani. VIDELA SEM TROJE SLIKARJEV, KI SO VTISKAVALI PODOBE V VOSEK.  Eden je imel lep, beli vosek in je sam bil pameten in spreten - ampak imel JE SVOJO GLAVO POLNO SAMEGA SEBE in Kristusove podobe ni imel v sebi in IZ NJEGOVE SLIKE NI POSTALO NIČ. Drugi je imel obledeli vosek in BIL JE MLAČEN IN SVOJEGLAV IN NIČESAR NI ZMOGEL. Tretji je bil NESPRETEN in je delal z veliko nespretnostjo, ampak s PRIDNOSTJO IN PREPROSTOSTJO na čisto RUMENEM IN NAVADNEM VOSKU in njegovo DELO JE POSTALO ČISTO DOBRA IN POŠTENA PODOBA, čeprav z GROBIMI POTEZAMI. Tako sem videla tudi IMENITNO GOVOREČE, s POSVETNO MODROSTJO BAHAJOČE SE DUHOVNIKE BREZ UČINKA in prenekatero UBOGO PREPROŠČINO, ki je edina še nadaljevala MOČ DUHOVNIŠTVA IN BLAGOSLOV IN ZDRAVLJENJE.

Pri vsem mi je bilo, kar sem videla, kot da hodim po svatovski hiši kot v šolo, IN MOJ ŽENIN MI JE POKAZAL, KAKO JE OD SVOJEGA SPOČETJA DO SVOJE SMRTI TRPEL IN vedno poravnaval in zadoščeval. IN VIDELA SEM TUDI, KAKO SE z molitvijo in žrtvovanjem bolečin za nekatere druge duše, KI NA ZEMLJI SPLOH NISO DELALE, LAHKO OB NJIHOVI smrtni uri še pripelje k spreobrnitvi in rešitvi.

Videla sem tudi APOSTOLE, ki so bili poslani v večino zemeljskih predelov, da bi POVSOD ZLOMILI SATANOVO MOČ IN PRINESLI BLAGOSLOV, tako da so bili tisti predeli, kjer so delovali, NAJBOLJ ZASTRUPLJENI OD SOVRAŽNIKA; da pa je Jezus s svojim popolnim zadoščenjem pridobil in ZA VEČNO USTANOVIL TO MOČ ZA  DUHOVNIKE, ki so prejeli Njegovega Svetega Duha in Ga še prejemajo. In pokazano mi je bilo, da je ta dar, IZVLEČI ZEMLJO IN PREDELE IZPOD SATANOVE OBLASTI, VSEBOVAN V IZRAZU “VI STE SOL ZEMLJE” in da je zato sol tudi sestavina blagoslovljene vode. Da pa tiste dežele niso obstale v krščanstvu in so sedaj na tleh, sem tudi videla KOT MODRO PREVIDNOST. BLAGOSLOVLJENE NAJ BI BILE ZA BODOČNOST IN SO NA TLEH, DA BI NA NOVO POSEJANE, PRINESLE SIJAJNE SADOVE, KO BODO DRUGE ZDIVJANE.

Videla sem tudi, da je David razumel način odrešenja, Salomon pa ne, ker mu je preveč ugajala lastna modrost; da so tudi mnogi preroki in tudi MALAHIJA POZNALI SKRIVNOST KRŠČANSTVA in tako še neštevilni drugi. In vse je bilo ČISTO NOTRANJE POVEZANO IN JE NARAVNO SLEDILO ENO ZA DRUGIM.

Medtem, ko sem bila tako poučevana, sem videla še okoli dvajset drugih ljudi hodečih in ležečih v različnih stanjih, daleč od mene, na zelo različnih krajih, bolj ženske kot moški, za katere se je zdelo, da sodelujejo pri istem pouku. Videla sem ZVEZNE ŽARKE NANJE IZ OBSEGA TEH PREDSTAV; ampak VSAK JE PREJEMAL NA DRUG NAČIN. Rada bi z njimi govorila, pa nisem mogla do njih. Mislila sem: “Sedaj bi vendar rada vedela, ali vse to prejemajo nepomešano.” Ampak žal sem videla, da so vsi nekaj od tega skalili. Mislila sem: “Jaz pač tega ne pomešam.” Tedaj naenkrat pride k meni neka umrla žena in mi prinese srajco, ki jo je sešila. Okrog vratu in rokavi so bili lepo sešiti, drugače pa narejeno prav površno in zelo slabo izdelano. Takoj sem si mislila: “na, glej, kakšno delo; ne, tako slabo jaz vendar ne delam!” Tedaj sem  nenadoma začutila, da tudi jaz pomešam, da sem domišljava in da je prav to lepo, spremenjeno, notranje slabo delo bila podoba mojega sprejemanja tega nauka. To me je razžalostilo. Sicer pa sem v tej sliki videla na svojem mestu tudi, da se obredna služba mestnega svetnega življenja izvaja najbolj tankovestno (skrupulozno), da JE KLETEV OBRNJEN BLAGOSLOV in čudeži v satanovem kraljestvu, SLUŽBA NARAVNIM SILAM, PRAZNOVERJE, ČAROVNIŠTVO, MAGNETIZEM, SVETNA ZNANOST IN UMETNOST IN VSA SREDSTVA ZA KRAŠENJE SMRTI, ZA KRAŠENJE GREHA IN USPAVANJE VESTI, s strogo, PRAZNOVERSKO DOSLEDNOSTJO IZVAJA CELO OD TISTIH, ki hočejo v SKRIVNOSTIH KATOLIŠKE CEKRVE NAJTI SAME OBLIKE PRAVZNOVERJA, ki bi se na drugi način prav tako dobro slavile; medtem ko ti ljudje vendar vse svoje posvetno početje in življenje slavijo najbolj vestno, tako, da NAJ BI BILO ZANEMARJENO SAMO KRALJESTVO UČLOVEČENEGA BOGA. In videla sem tudi IZVAJATI SLUŽBO SVETU BOLJ POPOLNO, službo Božjo pa pogosto IZVAJANO TAKO NEVOLJNO!  Ah, ko  bodo duše enkrat zahtevale svoje pravice od duhovništva, ko jim je bilo ZARADI BREZSKRBNOSTI IN NEMARNOSTI TOLIKO ZAPRAVLJENEGA, to bo grozen strah!”

2. Preden preidemo k pripovedovanju o obnovi Svete Cerkve na Zemlji, naj prvo navajamo nekaj videnj, v katerih je bilo Anni Katharini pokazano početje in delovanje moči teme proti božjemu kraljestvu. V prvem adventnem tednu leta 1819 je pripovedovala:

“Danes ponoči sem se morala neprestano bojevati in sem še čisto izmučena od obrambe proti žalostnim slikam, ki sem jih imela. Moj Vodnik me je peljal okoli cele Zemlje in sicer kar naprej skozi široke votline, zgrajene od teme, v katerih sem videla neštevilne ljudi hoditi naokoli in sem jih videla POJMOVANE V DELIH NOČI. Bilo je, kot da bi hodila pod vsemi obljudenimi mesti na zemlji in videla nič drugega kot grešni svet. Včasih sem videla nove trume pasti z višine v to slepoto pregreh. Izboljšanja nisem videla.

Na splošno sem videla več MOŠKIH KOT ŽENSK, OTROK SKORAJ NOBENIH. Pogosto, ko sploh nisem mogla več vzdržati od žalosti, me je moj Vodnik vodil malo navzgor v svetlobo. Tam sem bila  na travniku ali v sicer lepem okolju, ampak tam ni bilo ljudi. Potem sem morala zopet v temo in gledati zahrbtnost, slepoto, hudobijo, zanke, slo po maščevanju, gizdavost, prevaro, zavist, skopost, prepir, umor, prešuštvo in grozno brezboštvo, pri čemer pa vendar niso nič pridobili in so POSTALI VEDNO BOLJ SLEPI IN BEDNI TER SO PADALI V VEDNO BOLJ GLOBOKO TEMO.

Pogosto sem imela občutek, kot da cela mesta stoje tam nad zelo tanko zemeljsko skorjo in bi se lahko KMALU POGREZNILA V GLOBINO. Videla sem jih celo pripravljati jame za druge in jih nalahko pokriti; nisem pa videla nobenega dobrega ponoči in torej tudi nobenega pasti v jame. Vse te zlobne sem videla KOT GREŠITI V VELIKIH, ŠIROKIH, sem ter tja PREMIKAJOČIH TEMNIH PROSTORIH, kot v nekem TRŽNEM VRVEŽU, vsevprek GREŠITI V SKUPINAH VSAKE VRSTE IN V PRETAKAJOČIH SE MNOŽICAH, in kako se je EN GREH ZAPLETEL V DRUGEGA. Pogosto je bilo kot da se POGLABLJAM ŠE GLOBLJE V NOČ. Proga je šla padajoče navzdol,  bila je STRAHOVITA GROZA in to se je vleklo OKOLI CELE ZEMLJE. Videla sem LJUDSTVA VSEH MOGOČIH BARV IN OBLAČIL in VSE V TAKŠNI GROZI.

Pogosto sem se prebudila od strahu in groze in sem videla mesec tako mirno sijati v okna in sem tožila k Bogu, naj mi vendar ne da gledati strašnih slik. Ampak KMALU SEM MORALA NAZAJ DOL V STRAŠNE NOČNE PROSTORE IN GLEDATI GROZOTO. Enkrat sem bila v tako strašno grešnem svetu, da sem mislila, da sem v peklu in glasno sem začela tožiti. Tedaj mi je rekel moj Vodnik: “Jaz sem pri tebi, in kjer sem jaz, tam pekla še dolgo ni.” Z veliko željo v svoji duši sem se sedaj obrnila k dušam v vicah in sem hrepenela, da bi bila raje pri njih. In bila sem prestavljena k njim. Bilo je kot da je to kraj poleg zemlje. Tudi TAM SEM VIDELA NEIZREKLJIVO MUKO, bile pa so vendar Bogu posvečene duše, saj vendar niso grešile. Videla sem NESKONČNO HREPENENJE, LAKOTO, ŽEJO PO ODREŠENJU. Vsi so lahko videli, kaj MORAJO POGREŠATI IN MORALI SO VZTRAJATI V POTRPEŽLJIVOSTI. Njihovo potrpežljivo trpljenje pri PRIZNANJU SVOJE KRIVDE IN POPOLNE NEZMOŽNOSTI, DA BI SI POMAGALI, je bilo neizrekljivo ganljivo.

Videla sem tudi  njihove grehe.  Sedeli so v različnih globinah v trpljenju ali v nemoči, nekaj njih do vratu, druge do prsi itd. in moledovale so za pomoč. Ko sem molila zanje in se prebudila sem upala, da sem prosta strašnih slik, in sem za to Boga prisrčno prosila. Ampak, komaj sem zaspala, že sem bila zopet privedena na temna pota. Imela sem  neštevilne grožnje in grozne slike od satana. Enkrat mi je stopil nasproti PREDRZEN HUDIČ in mi rekel približno: “SAJ JE TUDI POTREBNO, DA PRIDEŠ DOL IN SI VSE OGLEDAŠ, POTEM SE LAHKO ZGORAJ S TEM HVALIŠ IN DAŠ MORDA NAPISATI.” Rekla sem mu, naj me s svojimi malenkostmi pusti pri miru. Na nekem kraju mi je bilo, kot da bi neko veliko mesto, ki je bilo POSEBNO POLNO ZLA, ČISTO POMINIRANO. Mnogo hudičev je bilo tam na delu. Bili so že globoko pod njim in mislila sem, da bi se moralo, KJER SO VELIKE ZGRADBE, KMALU POGREZNITI. O PARIZU sem že dolgo imela občutek, da se mora pogrezniti; toliko votlin vidim pod njim, ampak ne takšne z izklesanimi podobami kot v Rimu. Končno je bilo, kot da vidim kraj, ki je bil zelo velik in KOT DA LEŽI BOLJ V DNEVNI SVETLOBI. Tedaj mi je bila pokazana strašna slika. Videla sem  KRIŽANJE NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA. Tresla sem se do kosti, kajti BILI SO SAMI LJUDJE IZ NAŠEGA ČASA. Bilo je veliko hujše in grozovitejše mučenje Gospoda kot v času Judov. Bogu hvala, bila je le podoba. “Tako bi sedaj”, je rekel moj Vodnik, “ravnali z Gospodom, če bi še mogel trpeti.” V svoje prepadenje sem videla zraven mnogo ljudi, ki sem jih poznala, CELO DUHOVNIKE. NA TA KRAJ SO SE VLEKLE ZELO MNOGE ČRTE IN ŽILE HODEČIH V TEMI.

Videla sem tudi SVOJE PREGANJALCE, kako bi z menoj ravnali, če bi me dobili v oblast. Z mučenjem bi me skušali prisiliti, da bi njihovo napačno mnenje z lažmi potrdila.” Na koncu strašnega videnja, ko se nanj spomni, ji srce tako sunkovito bije, in ni je pripraviti, da bi se čisto izpovedala. Rekla je: “Moj Vodnik mi je dejal: “Sedaj si videla GROZOTO IN SLEPOTO IN TEMO LJUDI; sedaj ne godrnjaj več nad svojo usodo, MOLI!   Tvoja usoda je zelo mila.””

SKUPNOST PROSTOZIDARJEV, KRIVO CERKEV ali PROTICERKEV označuje Anna Katharina z naslednjimi besedami: “Ta cerkev je POLNA BLATA, PLOSKOSTI, NIČEVOSTI in NOČI.Skoraj NOBEDEN NE POZNA TEME V KATERI DELA. Vse je prazna domišljija. Stene so strme, praznina je. STOL JE OLTAR. Na mizi je ČLOVEŠKA LOBANJA, pokrita med lučkami. Včasih se odkrije; pri svojih “posvetitvah” uporabljajo gole meče. Vse je zlobno skozi in skozi skupnost nesvetih. Ne morem povedati, kako ogabno, pokvarjeno in ničevo je vse njihovo početje, ki ga mnogi od njih niti sami ne poznajo. HOČEJO V NEČEM DRUGEM KOT PA V GOSPODU POSTATI ENO TELO. Z ločitvijo in odstranitvijo enega izmed njih so se tako razsrdili nad menoj.  Ko se je znanost ločila od vere, je nastala zveza te Cerkve brez Zveličarja, delovna svetost brez vere, skupnost brezverskih delovnih svetnikov, proticerkev, katere središče je hudobija, zmota, laž, hinavščina, slabost, ki lahko prevzame zvijačo vsakega časnega demona. NASTALO JE TELO, skupnost IZVEN TELESA KRISTUSOVEGA, CERKVE, NEZVELIČAVNA PROTICERKEV, katere SKRIVNOST JE, da NIMA NOBENE SKRIVNOSTI, zato je njeno početje POVSOD NEKAJ DRUGEGA, časovnost, končnost, napuh, samovšečnost in zato uničujoče in z vso delovno svetostjo v nesrečo vodeče. NJENA NEVARNOST JE NJENA DOZDEVNA NEDOLŽNOST. Delajo in hočejo povsod drugače, na nekaterih krajih delujejo čisto neškodljivo, drugje pa z MALO VEDOČIMI PRIPRAVLJAJO UNIČENJE; in tako pridejo VSI S SVOJIM POČETJEM V NEKO SREDIŠČE, V ZLU OD ZAČETKA, SKUPAJ, v ravnanju in delovanju IZVEN JEZUSA KRISTUSA, po KATEREM EDINEM JE VSAKO ŽIVLJENJE POSVEČENO in ZUNAJ KATEREGA VSE DELO IN DELOVANJE OSTANE V SMRTI IN HUDIČU.”

Da je Anna Katharina prav videla, najpopolneje potrjuje okrožnica Leona XIII.: HUMANUM GENUS, od 20. aprila 1884.


ZMAGA VOJSKUJOČE SE  CERKVE nad svojimi sovražniki
s posredovanje brezmadežno spočete Device Marije

Naslednja videnja Ane Katarine Emmerich nam dajejo podobo o strašnem boju, ki GA SOVRAŽNIKI BOGA V NAŠIH DNEH VODIJO PROTI CERKVI JEZUSA KRISTUSA, ampak tudi o ZMAGI, KI JO BO CERKEV V SRAMOTO BREZBOŽNIH ODNESLA PO BOŽJI MILOSTI IN PO POSREDOVANJU BREZMADEŽNE DEVICE, nad svojimi preganjalci. Boj je tako splošen, tako dobro organiziran, tako krčevit, da bi sveta Cerkev morala podleči, če Jezus Kristus divjanju pekla ne bi postavil meja z besedami: “peklenska vrata je ne bodo premagala.” (Mt. 16-18). Jezus Kristus svoje Cerkve ni zapustil; pomaga ji in ji pomaga po svoji presveti, brezmadežni deviški Materi Mariji. Da pa Jezus Kristus v naših dneh pomaga in hoče pomagati predvsem po Mariji, je naznanil tako jasno, tako odkrito, da o tem ne more biti dvoma. Potem, ko so se šest stoletij prepirali za čast, videti dan, ko bo presveto brezmadežno spočetje Marije razglašeno kot verska resnica, potem, ko so si krščanski kralji in cesarji naredili za nalogo, da pripeljejo ta dan, potem, ko so mnogi sveti stokali za tem dnem in so neštevilni redovniki že dolgo, dolgo časa v pričevanje resničnosti te skrivnosti, Bogu ponudili svojo kri in življenje kot  žrtev v gotovem zaupanju, da bo dogmatizacija te skrivnosti Cerkvi prinesla pomoč, je ta dan z neskončno Božjo usmiljenostjo prišel 8. decembra 1854 je papež Pij IX. “v moči oblasti Jezusa Kristusa, v ČAST SVETE, NEDELJIVE TROEDINOSTI, v slavo in poveličevanje deviške Bogorodice, za povišanje katoliške vere in pomnožitev krščanske religije.” izjavil, da je NAUK O BREZMADEŽNEM SPOČETJU MARIJE “ OD BOGA RAZODET NAUK IN ZATO MORAJO VSI VERNIKI TRDNO IN STANOVITNO VEROVATI VANJ”. (Bula Ineffabilis od 8. dec. 1854).

S tem, ko je papež PIJ IX. ta nauk razglasil kot versko resnico, je imel ”NAJBOLJ GOTOVO UPANJE IN POPOLNO ZAUPANJE”, da bo Preblažena Devica v teh najbolj mračnih časih Cerkvi čisto zagotovo prišla na pomoč, če bodo otroci Cerkve le poslušali glas svojega najvišjega pastirja in se s prisrčno pobožnostjo in globoko, stalno ponižnostjo in najprisrčnejšo zahvalo in jo bomo vedno prinašali za to, da nam je, čeprav brez našega zasluženja, po svoji posebni dobroti dal, darovati to čast, slavo in hvalo Njegove Presvete Matere. Imamo najbolj gotovo upanje in največje zaupanje, da nas je preblažena Devica sama, ki je grozoviti kači strla strupeno glavo in svetu prinesla rešitev, Ona, ki je hvala prerokov in apostolov, čast mučencev, veselje in krona vseh svetnikov, najvarnejše pribežališče in najzvestejša Pomočnica vseh ogroženih in za ves zemeljski krog NAJMOGOČNEJŠA SREDNICA in PRIPROŠNJICA PRI SVOJEM SINU, najlepši OKRAS SVETE CERKVE in ki kot najtrdnejša zaščita vedno odstranjuje krive vere, ki je pravoverna ljudstva in narode iztrgala iz največjih stisk vseh vrst in nas same osvobodila tako mnogih nevarnosti  - ista Preblažena Devica bo s svojim mogočnim posredovanjem naredila, da bo sveta mati, katoliška Cerkev, po odstranitvi vseh težav, po odstranitvi vseh zmot, pri vseh narodih in na vseh krajih vedno bolj uspevala, cvetela in vladala od morja do morja, od reke do meja zemeljskega kroga; da bi uživala mir in svobodo, da bi krivi dosegli odpuščanje, bolni ozdravitev, malodušni moč, žalostni tolažbo, v nevarnosti stoječi pomoč in da bi se vsi blodeči, osvobojeni teme duha, vrnili k potem Resnice in Pravičnosti in da bi bila ena čreda in en pastir.”

Oduševljen z istim zaupanjem je papež Leo XIII otroke katoliške Cerkve ponovno poklical, naj s stalno in prisrčno molitvijo kličejo Tolažnico žalostnih, Pomočnico Kristjanov, da bi bila z Njenim posredovanjem Cerkvi vrnjena mir in prostost. Odredil je, da se MORAJO VSI DUHOVNIKI KATOLIŠKEGA ZEMELJSKEGA KROGA PO DARITVI PRESVETE MAŠNE ŽRTVE, KLEČE, NA STOPNICAH OLTARJA, KOT SLUŽABNIKI SVETE CERKVE OBRNITI na mater Njega, katerega Meso in Kri so žrtvovali in užili v Presvetem obhajilu, in da kličejo na pomoč Kraljico in Mater Usmiljenja, naše življenje, našo sladkost in naše upanje za sebe in za vso Cerkev.

Vsa ta dejstva so nedvomno dokazi da Jezus Kristus hoče svoji sveti Cerkvi pomagati po SVOJI BREZMADEŽNI DEVIŠKI MATERI in ti dokazi so toliko jasnejši, ker je Jezus Kristus besedo svojih namestnikov potrdil s številnimi čudeži in znamenji. Kdo ne ve o neštetih čudežih, ki so se s posredovanjem brezmadežne Device zgodili od Lurda do te ure, in kateri dajejo glasno pričevanje, da hoče Troedini Bog bednim Evinim otrokom pomagati po Njej, ki se v resnici imenuje in je izbrana HČI NEBEŠKEGA OČETA, MATI BOŽJEGA SINA, NEVESTA SVETEGA DUHA, BIVALIŠČE PRESVETE TROJICE, MATI IN SREDNICA VSEH BOŽJIH MILOSTI, MATI VSEH VERNIH,  edino pribežališče grešnikov, nas vseh najvernejše upanje!  Zato nobenemu naših bralcev ne bo nenavadno, ko bl. Anna Katharina Emmerich v svojih videnjih vidi priti pomoč, od koder jo nadpastirji Cerkve z vsemi verniki Kristjani pričakujejo v naših dneh, od prečiste, presvete, brezmadežne Device in Božje Matere Marije.


ZMAGA VOJSKUJOČE SE CERKVE - Videnja Anne Katharine Emmerich - Klic April 1997

Pripomniti je, da Ana Katarina Emmerich pri rešitvi svete Cerkve iz strašnih stisk današnjih dni vidi pomagati posebno svetega nadangela Mihaela. SVETI MIHAEL JE,  ki je s svojo ponižnostjo premagal duha napuha in ga vrgel v pekel, istega duha, ki se danes v tako mnogih svojih orodjih bojuje proti Petrovi skali in proti na njej osnovani Cerkvi. SVETI MIHAEL JE POGLAVAR NEBEŠKIH TRUM, ANGEL VARUH BOŽJE CERKVE NA ZEMLJI, ZAŠČITNIK BOŽJIH OTROK in zato pričakujemo OD NJEGA TUDI POSEBNO VARSTVO IN POMOČ.

V velikonočnem času leta 1820 je Ana Katarina imela naslednje videnje, v KATEREM JI JE BILO prikazano celo opustošenje NEVERE NA CERKVI IN PRIHODNJA OBNOVA. Pri tem ji je bilo rečeno, da VIDENJE OBSEGA SEDEM ČASOVNIH OBDOBIJ, pri pripovedovanju, pa teh obdobij ni mogla natančneje opisati.

“Videla sem ZEMLJO KOT OKROGLO PLOSKEV, ki sta jo POKRILA TEMA IN MRAK. Vse se je POSUŠILO IN JE BILO V UMIRANJU. To sem videla v neštetih podrobnostih na vseh stvareh, na drevesih, grmovju, rastlinah, cveticah in poljih. Ja, bilo je, kot da je bila celo VODA V POTOKIH, VODNJAKIH, REKAH in MORJIH POSESANA ,ali pa se je vrnila k svojemu izviru. hodila sem po opustošeni zemlji in sem videla REKE KOT TANKE ČRTE, morja kot ČRNE PREPADE in sredi njih samo še OZKE PASOVE VODE, vse drugo je bilo MOTNO, GOSTO BLATO, v katerem sem videla tičati vse mogoče grozne živali in ribe, ki so se borile s smrtjo. Prišla sem tako daleč naokrog, da sem JASNO RAZPOZNALA MORSKO OBALO, kjer sem nekoč videla POTOPITI SE SV. KLEMENA. Videla sem tudi kraje in ljudi v MOTNI, ŽALOSTNI GNEČI in PROPADU in sem videla S SLIKO ZEMLJE, ki je POSTAJALA PUSTA IN BREZ VODE, v ENAKI MERI NARAŠČATI MRAČNA DELA LJUDI. Videla sem zlo mnoge gnusobe čisto v posameznem, prepoznala sem Rim in sem videla STISKO CERKVE in NJEN PROPAD OD ZNOTRAJ in OD ZUNAJ.

Sedaj sem videla IZ VEČ KRAJEV PRIHAJATI VELIKE TRUME PROTI NEKI TOČKI IN VSE V BOJU. Sredi med njimi sem videla veliko črno liso, kot ogromno luknjo in vojskujoče se vedno redkejše; kot da so PADLI ČISTO NEOPAZNO VANJO. Medtem sem zopet videla sredi PROPADA onih 12 LJUDI (to je onih 12, ki jih je Anna Katarina videla v svojem času delovati za obnovo Cerkve), KI SO DELOVALI LOČENO, NE DA BI KAJ VEDELI DRUG O  DRUGEM, PREJETI ŽARKE ŽIVE VODE. Videla sem, da so vsi OBDELOVALI ISTO Z RAZLIČNIH STRANI, in da niso vedeli, od kod so prejeli, in da so, ko je bilo eno dokončano, prejeli drugo. Bilo jih je zopet 12, nobeden starejši od 40, in tri duhovnike med njimi in nekaj njih, ki so to hoteli postati. Videla sem tudi, kot da se včasih s kom dotaknem ali mi je znan ali blizu. Niso bili pomembno oblečeni, ampak vsak po običajih v svoji deželi, in videla sem, da so od Boga zopet prejeli, kar se je izgubilo, in da so v vse strani delovali za dobro. Videla sem tudi pri mračnih kvarivcih krive preroke in ljudi, ki so delovali proti spisom teh dvanajstih novih apostolov. Pogosto sem jih videla izginiti v vrvežu in se vedno zopet svetleje pojaviti.

Videla sem tudi OKOLI STO ŽENA SEDETI V ZAMAKNJENJU IN MOŽE PRI NJIH, ki so nad NJIMI MAGNETIZIRALI in videla sem, da so PREROKOVALE. Ampak zgrozila sem se nad njimi, gabilo se mi je. Ko so se vrste vojskujočih okoli temnega prepada vedno bolj redčile, in ko je MED BOJEM IZGINILO NEKO CELO MESTO, je 12 apostolov pridobilo vedno več ljudi, ki so jim sledili. Iz drugega mesta (to je iz pravega Božjega mesta, iz Rima), je šel kot SVETEL KLIN V TEMNI ROG. Videla sem nad MAJHNO POSTALO CERKVIJO SIJAJNO ŽENO V ŠIROKO RAZPROSTRTEM NEBESNO MODREM PLAŠČU IN S KRONO ZVEZD NA GLAVI. Iz NJE JE IZHAJALA LUČ IN JE PRODIRALA VEDNO GLOBLJE V  MRAČNO TEMO. Kamor je prodrla ta luč, je POSTALO VSE NOVO IN CVETOČE. V nekem velikem mestu sem videla cerkev, ki je bila najmanjša in je postala prva. (Morda Bratovščina presvetega in brezmadežnega Marijinega Srca - Cerkev v Parizu - Marija od zmag, ena prvih cerkva na svetu). Novi apostoli so vsi prišli skupaj v tej luči; mislila sem, da se vidim z drugimi, ki sem jih poznala, spredaj na čelu (to je  s tistimi, ki so podobno kot ona imeli delež na zasluženju za obnovo). Vse je sedaj zopet vzcvetelo. Videla sem novega, strogega papeža in črni prepad, kako se je vse bolj zoževal. Nazadnje sem videla še tri trume ali skupnosti zediniti se z lučjo. Imeli so dobre, razsvetljene ljudi pri sebi in so vstopili v cerkev. Sedaj je bilo vse novo, vse je ozelenelo in vzcvetelo. Videla sem graditi cerkve in samostane.”

28. avgusta 1820 je imela Anna Katarina naslednjo tolažilno videnje o obnovi svete Cerkve:

“Videla sem Petrovo Cerkev, kot da bi LEBDELA NAD ZEMLJO in PRIHITELI SO MNOGI LJUDJE,  da bi STOPILI POD NJO in JO NOSILI. Majhni in veliki, duhovniki in laiki, žene in otroci, ja celo stare pohabljence sem videla pristopiti. Bilo me je strah, kajti videla sem, kako je Cerkvi povsod grozil udor. Temelji in ves spodnji del je izgledal, da bo razpadel. Tedaj so ljudje povsod uprli svoje rame pod njo, in medtem, ko so to storili, so bili vsi enako veliki. Vsakdo je bil na svojem mestu, DUHOVNIKI POD OLTARJI, LAIKI POD STEBRI IN ŽENSKE POD VHODOM. Vsi so nosili celo velika bremena, da sem mislila, da jih bo strlo. Nad Cerkvijo, pa je bilo NEBO ODPRTO in KORE SVETNIKOV SEM VIDELA Z NJIHOVIMI MOLITVAMI IN ZASLUŽENJI DRŽATI CERKEV POKONCI IN POMAGATI SPODAJ NOSEČIM. Lebdela sem med obemi in moledovala. Videla pa sem, da so noseči nesli Cerkev kos poti naprej, in da je cela vrsta hiš in palač nasproti njej postala kot žitno polje, preko katerega se gre, in se poglobila v zemljo, in da so tam postavili Cerkev na tla. Tu pa sem ZOPET VIDELA DRUGO SLIKO:

Videla sem sveto Devico nad Cerkvijo in apostoli in škofi naokrog. Spodaj sem videla VELIKE PROCESIJE IN SLOVESNOSTI.  Videla sem VSE SLABE CERKVENE PREDSTOJNIKE, - KI SO MISLILI, da LAHKO NEKAJ NAREDIJO SAMI IZ SEBE, in ki NISO SPREJEMALI KRISTUSOVO MOČ IZ POSOD SVOJIH SVETIH PREDNIKOV IN CERKVE ZA SVOJA DELA - PREGNATI IN VZETI DRUGE. Videla sem od zgoraj velik blagoslovni dar in mnoge spremembe. Videla sem tudi papeža, ki je vse to priredil. Videla sem čisto uboge, preproste može in tudi mlade povzpeti se kvišku.”

Obsežna so videnja, ki jih je Anna Katherina v božični praznični osmini leta 1819 pripovedovala “Romarju” (Clemens Brenmtano):

“Videla sem PETROVO CERKEV in OGROMNO MNOŽICO LJUDI, ki so CERKEV PODIRALI; ampak tudi druge, ki so jo  ZOPET POPRAVLJALI. Vlekle so se vrste delavcev po vsem svetu, ki so si podajali iz rok v roke. In čudila sem se nad zvezo. Podirajoči so trgali cele kose stran, in med njimi je bilo posebno veliko razkolnikov in odpadlih. Papeža sem videla moliti in obdanega od lažnih prijateljev, ki so pogosto storili ravno nasprotno od tega, kar je odredil. Videla sem malega, črnega posvetnega možaka v polni dejavnosti proti Cerkvi. Potem, ko so CERKEV NA ENI STRANI TAKOLE RUŠILI, so jo NA DRUGI STRANI ZOPET GRADILI, ampak BREZ POUDARKA. Videla sem mnoge duhovne, ki sem jih poznala. Generalni vikar mi je naredil mnogo veselja. Šel je, ne da bi se pustil motiti, naravnost skozi vrste rušilcev in je odrejal k ohranitvi ali popravi. Videla sem tudi svojega spovednika, kako je po daljnih stranpoteh privlekel velik kamen. Druge sem videla leno moliti svoj brevir in vmes vzeti izpod svojega plašča kamenček kot veliko redkost ali ga podati drugim. Zdelo se je, da vsi nimajo nobenega zaupanja, nobene volje, nobenega navodila in da sploh niso vedeli, za kaj gre. Bedno je bilo.

Že je bil porušen ves sprednji del Cerkve in SAMO NAJSVETEJŠE JE ŠE STALO. Bila sem zelo potrta in sem vedno mislila: kje je vendar mož, ki sem ga sicer videla v rdeči obleki in z belo zastavo rešujočega stati na  cerkvi? Tedaj pa sem zagledala VELIČANSTVENO ŽENO HODITI PO VELIKEM TRGU PRED CERKVIJO. Prijela je svoj široki plašč z obema rokama in je tiho odlebdela v višino. Stala je NA KUPOLI in svoj plašč, ki je sijal kot iz zlata, je razprostrla daleč čez cel prostor cerkve. Rušilci so ravnokar nekoliko mirovali. Sedaj so hoteli zopet začeti, pa se na noben način niso mogli približati prostoru pod plaščem. Z druge strani pa so začeli z velikansko vnemo graditi. Prišli so čisto stari, pohabljeni, pozabljeni možje in mnogi krepki, mladi ljudje, ženske in otroci, duhovniki in posvetni in zgradba je bila kmalu popravljena. Sedaj sem videla PRITI NOVEGA PAPEŽA S PROCESIJO. Bil je MLAJŠI IN MNOGO STROŽJI KOT PREJŠNJI. SPREJELI SO GA Z VELIKO SLOVESTNOSTJO. Bilo je, kot da naj bi Cerkev blagoslovil, pa sem zaslišala glas, DA NE POTREBUJE NOVEGA BLAGOSLOVA, ker je NAJSVETEJŠE OSTALO. Sedaj naj bi bilo DVOJNO, VELIKO CERKVENO SLAVJE, SPLOŠNI JUBILEJ IN VELIKA POPRAVA CERKVE. Preden je papež slavje začel, je že pripravil svoje ljudi, ki so iz izbranih, čisto brez odpora izključili množico imenitnih in manjših duhovnikov, ter jih odstranili. In videla sem, da so z jezo in godrnjanjem zapustili veliki zbor. In vzel si je čisto druge ljudi v svojo službo, duhovnike in tudi posvetne. POTEM SE JE ZAČELO VELIKO SLAVJE V CERKVI SV. PETRA.

30. december:

“Zopet sem videla cerkev sv. Petra z njeno veliko kupolo. Sveti Mihael je svetleč stal na njej v svojem krvavordečem oblačilu z veliko bojno zastavo v roki. NA ZEMLJI JE BIL VELIK BOJ. ZELENI IN MODRI SO SE BOJEVALI PROTI BELIM, in ti BELI, nad katerimi je STAL RDEČ, OGNJEN MEČ, se je zdelo, da so čisto PODLEGLI. Vsi pa niso vedeli zakaj se bojujejo. Cerkev je bila čisto krvavordeča kot angel in rečeno mi je bilo: “V krvi bo oprana.” Dalj ko je trajal boj, bolj se je umikala rdeča barva krvi s cerkve, in postajala je vedno bolj prosojna. Angel pa se je spustil dol in pristopil k belim, in videla sem ga mnogoterega pred vsemi skupinami. Tedaj JIH JE PREVZEL ČUDOVIT POGUM, NISO VEDELI OD KOD; ON JE BIL, KI JE UDARIL MED SOVRAŽNIKE IN TI SO ZBEŽALI NA VSE STRANI. Iznad ZMAGUJOČIH BELIH JE SEDAJ OGNJENI MEČ IZGINIL. Med bojem so stalno pritekale skupine nasprotnikov k njim in enkrat prav velika množica. NAD BOJIŠČEM SO SE V ZRAKU PRIKAZALE TUDI TRUME SVETNIKOV, KI SO KAZALE IN Z ROKAMI NAMIGOVALE IN MAHALE, VSE RAZLIČNO in  VENDAR IZ ENEGA IN V ENEM TER K ENEMU DUHU.

Ko se je angel spustil s strehe Cerkve, sem nad istim na nebu videla VELIK, SVETLEČ KRIŽ, na katerem je visel Zveličar, iz katerega RAN so se  širili po svetu svetleči snopi žarkov. Rane so bile rdeče kot SVETLIKAJOČA VRATA S SONČNO RUMENO SREDINO. Ni nosil trnjeve krone, AMPAK IZ VSEH RAN NA GLAVI SO IZHAJALI ŽARKI VODORAVNO V SVET. ŽARKI IZ ROK, STRANI IN NOG so izhajali v MAVRIČNIH BARVAH IN SE RAZDELILI V KOT LASJE DROBNE ŽARKE in tudi več združenih (žarkov) v vasi, mesta, hiše, po vsem svetu. Videla sem jih tu in tam, daleč in blizu, pasti na vsake vrste prizadevajoče in vsesati duše, ki so v eni od teh barv polzele navzgor v Gospodovo rano. Žarki IZ RANE NA STRANI SO TEKLI NA SPODAJ STOJEČO CERKEV V ZELO BOGATEM IN ŠIROKEM TOKU. Vsa Cerkev se je SVETILA OD NJEGA in S TEM TOKOM ŽARKOV SEM VIDELA VEČINO DUŠ VSTOPITI V GOSPODA.

Videla pa sem tudi RDEČE,  SVETLEČE SRCE LEBDETI NA NEBU, iz KATEREGA JE VODIL SNOP BELIH ŽARKOV V RANO NA STRANI in iz katerega se je DRUGI SNOP ŽARKOV RAZŠIRIL NAD CERKEV IN NAD MNOGE KRAJE; in ti žarki so vsesali mnogo duš, ki so preko srca in snopa žarkov vstopili v Jezusovo stran. Rečeno mi je bilo, da je to Srce MARIJA...


ZMAGA VOJSKUJOČE SE CERKVE - Klic - maj 1997


Razen teh žarkov sem videla, kako so se IZ VSEH RAN SPUSTILE LESTVE PROTI ZEMLJI, nekaj jih ni segalo čisto dol. LESTVE SO BILE RAZLIČNIH OBLIK - ozke, široke, z gostimi ali redkimi klini. Stale so POSAMEZNO ali tudi PO SKUPINAH, gotovo jih je bilo TRIDESET. Bile so v barvah vic, temnejše in svetlejše, sive in tja do vedno bolj svetlih. NA NJIH SEM VIDELA MUKOMA SE VZPENJATI MNOGE DUŠE. Nekatere so se VZPENJALE HITRO, kot da bi imele POMOČ V STALNEM NAPREDOVANJU, druge so se zmešane PRERIVALE IN ZOPET PADLE NA NIŽJE STOPNJE, in nekatere so PADLE POPOLNOMA V NOČ. Mučno plezanje je bilo gledati zelo ganljivo nasproti veselemu vsesanju. Zdelo se je kot da so s pomočjo plezajoče BOLJ SORODNE S CERKVIJO kot one ovirane in zaostajajoče, čakajoče, zapuščene, padajoče. Videla sem tudi mnoge od TISTIH DUŠ, KI SO OSTALE V BOJU, vsako, KAKO JE ZAVZELA POT V GOSPODOVO TELO. Izza križa pa, globoko v nebo, sem videla CELE TRUME OD DALEČ IN DALEČ RAZŠIRJAJOČE SE PODOBE ODREŠILNEGA DELA, ki jih ne znam izgovoriti. Bilo je, KOT DA BI BILE POSTAJE NA POTI BOŽJE MILOSTI SKOZI ZGODOVINO SVETA DO SVOJE IZPOLNITVE V ODREŠENJU.

Nisem stala na eni točki. Gibala sem se SKOZI ŽARKE IN MED NJIMI NAOKROG IN SEM VSE VIDELA. Ah, videla sem neizmerno, nepopisljivo.



Ko je bil boj na Zemlji zatrt, sta postala Cerkev in angel, ki je sedaj izginil, bela in svetleča. Tudi križ je izginil, in na njegovem mestu je stala visoka, SVETLEČA ŽENA NA CERKVI in je daleč nad njo razprostrla svoj zlati, sijoči plašč. Pod Cerkvijo se je pojavilo ponižanje in sprava drug z drugim. Videla sem bližati se ŠKOFE IN PASTIRJE in IZMENJATI SVOJE KNJIGE in sekte so spoznale Cerkev po čudežni zmagi in po LUČEH RAZODETJA, katere so sami videli, kako so zasijale nanje. Te luči so bile IZ ŽARKOV IZVIRA JEZERA, ki je bil IZ JANEZA. Ko sem videla to zedinjenje, sem dobila globok občutek bližine Božjega Kraljestva. Čutila sem sijaj in višje življenje v naravi in SVETO GANJENOST V VSEH LJUDEH, kot v času bližnjega rojstva Gospodovega, in čutila sem bližino Božjega kraljestva tako, da sem bila prisiljena, teči mu naproti in vriskati. (To je med videnjem naredila z glasno molitvijo.) O prihodu Marije sem imela občutek že v njenih najzgodnejših prednikih. Videla sem njen rod, kako se je oplemenjeval temu cvetu naproti in nobenemu drugemu. Videla sem prihajati Marijo; kako, tega ne znam izgovoriti; prav tako sem imela občutek za večje približevanje Božjega Kraljestva. Lahko primerjam samo z onim občutkom. Videla sem približevati se zaradi hrepenenja mnogih ponižnih , ljubečih, verujočih Kristjanov; hrepenenje je pritezalo. Videla sem mnoge majhne, svetleče skupine jagnjetov nad Zemljo, pasel jih je pastir, in videla sem vse pastirje, kot pastirje tistega, ki je kot Jagnje daroval svojo kri za nas in bila je ČISTO NESKONČNA LJUBEZEN IN BOŽJA MOČ V LJUDEH. Videla pa sem pastirje, ki sem jih poznala in ki so mi bili blizu, ki pa od vsega niso ničesar slutili; in močno sem si želela, da jih prebudim iz spanja. Tako otroško sem se veselila, da je Cerkev moja mati, da mi je prišla živa slika iz mojih otroških let od našega učitelja, ki je pogosto menil: “Kdor Cerkve nima za svojo mater, ta nima Boga za svojega Očeta.” Takoj sem bila zopet otrok in sem mislila kot takrat: “Cerkev je vendar iz kamna, kako naj bo potem moja mati? Ampak je le res, ona je tvoja mati!” In tako sem potem pridno verovala, da grem v svojo mater, ko grem v cerkev . Zato sem tudi glasno rekla tu v videnju: “Ja, ona je vendar gotovo tvoja mati.”

Tu sem naenkrat videla Cerkev kot LEPO IN SIJAJNO ŽENO in ji očitala, da se pusti TAKO ZANEMARJATI in TAKO MUČITI OD SVOJE DRHALI. Prosila sem jo za njenega Sina in položila mi je Deteta Jezusa v naročje, s katerim sem dolgo  govorila. Tedaj sem prejela lepo gotovost, kako je MARIJA CERKEV in Cerkev naša Mati in Bog naš Oče in Jezus naš Brat. Sedaj sem bila prav vesela, da sem kot otrok šla v kameno mater, v cerkev in da sem po Božji milosti mislila: “Tako grem noter v svojo sveto mater.”

Sedaj sem videla v CERKVI, KI JE PO PRESTANEM BOJU SIJALA KOT SONCE,  VELIKO SLAVJE. Videla sem vstopati V NJO MNOGE PROCESIJE. Videla sem novega, zelo resnega in strogega papeža. Pred začetkom slavja sem videla, da je izgnal zelo mnoge škofe in pastirje, ker so bili slabi. Pri tem slavju v Cerkvi sem videla, da je “GOSPOD, PRIDI K NAM TVOJE KRALJESTVO” prav blizu. Bilo je, kot da vidim nebeške, svetleče vrtove spuščati se od zgoraj in se združiti z VŽGANIMI PROSTORI NA ZEMLJI IN SPODAJ VSE POTOPITI V PRVOTNO LUČ. Sovražniki, ki so zbežali iz boja, niso bili preganjani, toda odstranili so se.” Te slike Cerkve so sedaj prešle v veliko videnje NEBEŠKEGA JERUZALEMA.

“Gledala sem v  LESKETAJOČE CESTE BOŽJEGA MESTA POLNEGA SIJOČIH PALAČ IN VRTOV, v katerih so se gibale neštete trume hvaleč Svetega Boga in delujoče na Cerkev. V nebeškem Jeruzalemu ni nobene cerkve; Kristus Sam je Cerkev. MARIJA SEDI NA PRESTOLU NAD BOŽJIM MESTOM in NAD NJO KRISTUS in PRESVETA TROJICA. Od Nje pada kot rosa luči na Marijo, in rosa se razširja čez celo sveto mesto. Videla sem pod Božjim mestom Petrovo cerkev in se veselila, da kljub vsemu zanemarjanju ljudi vendar vedno prejema v sebe pravo luč od zgoraj. Videla sem poti, ki vodijo k nebeškemu Jeruzalemu in videla sem svete pastirje, ki iz njihovih čred vodijo tjakaj izpopolnjevane duše. Te poti niso bile zelo polne.

Videla sem tudi svojo pot v Božje mesto in sem videla iz njega kot iz sredine širokega kroga vse, ki sem jim kakorkoli pomagala. Videla sem vse otroke in uboge, katerim sem pripravila obleke, in čudila sem se in se veselila posebno nad modami, v katerih sem že krojila obleke. Potem sem videla tudi vse podobe iz svojega življenja, v katerih sem kateremukoli človeku koristila z nasvetom, zgledom, podporo, molitvijo, trpljenjem; in videla sem korist, ki so jo iz tega imeli, in mi je bilo predstavljeno v obliki vrtov, ki so jim  iz tega zrasli. Te vrtove so na različne načine ohranjali, negovali ali jih pustili propasti. In videla sem vsakega, na katerega sem kdajkoli naredila kakšen vtis, kaj je iz njega postalo.”

Od začetka avgusta do konca oktobra 1820 je Anna Katarina bila v stalni molitvi in prošnjah za svetega očeta, katere je uvedlo obširno videnje. Stanje vse Cerkve ji je bilo, kot vedno v takšnih videnjih, pokazano v podobi Petrove Cerkve,  in to v nenehnem uničevalnem boju proti njej opredeljenih, nad vsem zemeljskim krogom razvejanega kraljestva antikrista. Ta sprejema svojo potrditev od apokaliptične živali, ki se je dvignila iz morja in priganja v boj proti čredi Kristusovi. Romar (C. Brentano) je pri zapisu videnja pripomnil: “Gotovo je polno vrzeli, ker je pripovedovalka isto videla v oblikah, ki jih le stežka opiše. Čudovito je, ker ima to videnje VEČ OBLIK JANEZOVEGA RAZODETJA, ki ga sploh ne pozna, kot na splošno malo iz Svetega pisma in iz knjig. Ko se zdi, da kdaj bere iz knjige, JE TAKOJ V VIDENJU IN VIDI ČISTO DRUGE STVARI.” Ko je začela s pripovedovanjem o videnjih, je rekla:

Vidim NOVE MUČENCE, ne od sedaj, marveč v bodočnosti, ampak vidim jih že pritiskati. Videla sem,” je nadaljevala “ljudi, ki kar naprej trgajo z velike cerkve in sem videla ogabno žival, ki se je dvignila iz morja, pri njih. IMELA JE REP KOT RIBA in KREMPLJE KOT LEV in MNOGE GLAVE, razporejene KOT KRONA OKOLI VELIKE GLAVE. NJEN GOBEC JE BIL VELIK IN RDEČ. Žival je bila LISASTA KOT TIGER in je bila ČISTO ZAUPNA Z RUŠITELJI. Pogosto je ležala sredi med njimi, ko so delali; tudi so hodili k njej v pekel, kamor se je včasih skrila.

Medtem pa sem tu in tam po vsem svetu videla mnoge dobre, pobožne ljudi in posebno duhovnike mučene, v ječah in stiskane, in sem imela občutek, da bodo nekoč novi mučenci. Ko je bila cerkev že daleč podrta tako, da je ostal samo še prezbiterij z oltarjem, sem videla te rušitelje z živaljo vdreti v cerkev, in tu so našli veliko, sijajno Ženo. Bilo je, KOT DA JE BLAGOSLOVLJENEGA TELESA, kajti hodila je le počasi. sovražniki so se je zelo prestrašili in žival ni mogla storiti niti koraka naprej. Jezno je iztegnila svoj vrat proti Ženi, kot da jo hoče požreti. Žena pa se je obrnila in padla na svoj obraz. Žival sem sedaj videla bežati proti morju in sovražniki so  zmešani tekali naokrog; kajti sedaj sem videla okrog in okrog cerkve iz daljave bližati se velike kroge na Zemlji in zgoraj v nebesih. PRVI KROG je bil iz MLADENIČEV IN DEVIC, DRUGI IZ ZAKONCEV VSEH STANOV, KRALJEV in KRALJIC, TRETJI IZ REDOVNIKOV, ČETRTI IZ VOJŠČAKOV. Pred temi sem videla nekoga na belem konju. In ZADNJI KROG JE BIL IZ MEŠČANOV IN KMETOV, med katerimi so bili mnogi zaznamovani Z RDEČIM KRIŽEM NA ČELU. Medtem, ko so se bližali, so bili osvobojeni ujetniki in stiskani in so šli z njimi; ampak vsi rušitelji in zarotniki so bili zgnani skupaj v eni množici in čisto zmešani in  polni megle. Niso vedeli niti kaj so storili in kaj naj bi storili, in so tekali in butali z glavami drug z drugim, kot jih pogosto vidim. Ko so bili vsi skupaj v eni kopici, sem jih videla odnehati s svojim rušilnim delom na cerkvi in porazdelili so se v kroge. Sedaj pa sem videla cerkev hitro obnovljeno in v lepšem blišču kot kdajkoli; kajti podajali so si kamne ljudje iz vseh krogov od enega konca sveta do drugega. Ko so se krogi spodaj približali, je notranji šel nazaj zadaj drugih krogov. Bilo je, kot da predstavljajo različna dela molitve in krog vojščakov dela vojne. Zdelo se mi je, da so v tem krogu sovražniki in prijatelji vseh narodov. Bili so SAMI VOJAKI NAŠE VRSTE in BARVE. Krog pa ni bil sklenjen ampak je imel proti polnoči (severu) široko, temno vrzel kot luknjo, prepad. Šlo je dol v temo, kot v raju, kamor je hitel Adam. Bilo mi je, KOT DA JE TAM NEKA MRAČNA DEŽELA. Videla sem tudi del iz tega kroga ostati zadaj, ni hotel naprej, in vsi so stali tesno in mračno drug do drugega. Med vsemi temi krogi sem videla mnoge ljudi, ki bodo za Jezusa postali mučenci; kajti še mnogo zlih je bilo med njimi, in prišla bo še ena druga ločitev.

Videla pa sem Cerkev čisto obnovljeno in NAD NJO BOŽJE JAGNJE na gori in KROG DEVIC S PALMAMI NAOKOLI, in prav tako PET KROGOV NEBEŠKIH TRUM, kot spodaj zemeljskih; bili so s temi obenem pritegnjeni in so delovali z njimi. Okrog Jagnjeta so stale štiri apokaliptične SVETE ŽIVALSKE PODOBE.”

10. avgusta je poročala:VIDIM SVETEGA OČETA V VELIKI STISKI. Biva v neki drugi palači in pušča pred sebe samo malo zaupnih. Če bi slaba stranka poznala svojo moč, bi že udarila. Bojim se, da bo SVETI OČE PRED SVOJIM KONCEM MORAL PRETRPETI STISKE. Črno zadenjsko cerkev vidim v naraščanju in s slabim vplivom na mišljenje. Stiska svetega očeta in Cerkve je resnično tako velika, da je treba dan in noč moledovati k Bogu, bilo mi je naloženo, mnogo moliti za Cerkev in za papeža...

To noč sem bila vodena v Rim, kjer je SVETI OČE V VELIKI STISKI ŠE SKRIT, da bi ušel  zlobnim podtikanjem. Zelo slaboten je, in od žalosti, skrbi in molitve čisto izčrpan. Predvsem se je skril, ker mnogim ne more več zaupati. Pri njem pa je star, preprost, zelo pobožen duhovnik, ki je njegov prijatelj in katerega zaradi njegove preprostosti niso šteli za potrebno, da ga odstranijo iz njegove bližine... Ta mož pa ima velike milosti od Boga. Vidi in opazi mnogokaj in zvesto poroča svetemu očetu. Njemu sem morala v molitvi mnogokaj odkriti o izdajalcih in slabo razpoloženih med najzaupnejšimi visokimi uradniki svetega očeta, kar mu je potem moral sporočiti. Na ta način je posvarjen pred nekom, ki je doslej vse počel in ne bo nič več naredil. Papež je tako slaboten, da sam ne more več hoditi.”

25. avgust:Ne vem več, kako sem danes prišla v Rim, toda nahajala sem se pri Cerkvi Maria Major in sem videla mnoge uboge in pobožne ljudi, ki so bili v velikem strahu in skrbi zaradi papeževe skritosti, nemirov in zaskrbljujočih novic v mestu, kako so se bližali cerkvi, da bi prosili Mater Božjo. Zdelo se je, kot da ljudje niso pričakovali, da bi se vrata cerkve odprla; zunaj so hoteli prositi. Nek notranji, skupni nagon jih je pripeljal sem. Jaz pa sem bila v cerkvi in  sem odprla vrata, ljudje pa so s strahom in presenečenjem šli skozi odprta vrata notri. In bilo mi je, KOT DA STOJIM ZA VRATI IN ME NE VIDIJO. V Cerkvi je bila Božja služba, gorele so samo večne luči. In videla sem priti Mater Božjo, ki je rekla, da bo stiska velika. Ljudje naj goreče molijo in z razaprostrtimi rokami, četudi bi hoteli samo tri Očenaše dolgo. Njen Sin je na Križu tudi tako zanje molil. Opolnoči naj vstanejo in tako molijo. Naj pridejo vedno sem v njeno cerkev, vrata da bodo našli odprta. Posebno naj molijo, DA TEMNA CERKEV OD TU ODIDE. Vojaki, ki so se približevali, da tudi ne bodo prinesli rešitve, ampak stisko in opustošenje, kajti vojna da se vodi brez molitve in brez duhovnikov. Mnogo je rekla, kar je težko povedati, da ČE BI SAMO EN DUHOVNIK NEKRVAVO ŽRTEV DAROVAL ČISTO V DOSTOJANSTVU, KOT SO TO STORILI APOSTOLI, BI LAHKO VSO STISKO ODVRNIL. Ne vem, da so ljudje v cerkvi to prikazen videli, toda NEKAJ NADNARAVNEGA JIH JE GANILO; kajti ko je Sveta Devica rekla, naj moledujejo z razprostrtimi rokami k Bogu, so vsi dvignili roke kvišku. Vsi ti ljudje so bili dobri in pobožni in niso vedeli kako in kaj in si niso znali pomagati. Nobenega izdajalca in nobenega sovražnika ni bilo med njimi, in vendar so imeli strah drug pred drugim.”

10. oktober:Videla sem Petrovo Cerkev, ki je bila porušena do Presbiterija in glavnega oltarja. MIHAEL SE JE SPUSTIL Z ZADRGNJENIMI OBLAČILI in oborožen v Cerkev in JE PREPREČIL VHOD MNOGIM SLABIM PASTIRJEM, ki so  HOTELI VDRETI VANJO. Zgnal jih je v temen kot, tam so sedaj sedeli in se gledali. Porušena cerkev je bila sedaj v nekaj trenutkih z lahkim pletivom zopet dograjena, tako da se je v njej lahko slavila popolna Božja služba. Od zunaj pa so duhovniki in laiki iz vsega sveta s kamni zgradili zidove, kajti trdnih temeljnih kamnov rušitelji niso mogli zamajati.”

Anna Katarina je prebila sedaj cele noči v molitvi z razprostrtimi rokami in je pri tem morala prestati zelo hude napade hudobnega sovražnika. Trikrat jo je prve noči napadel in jo hotel zadaviti. “Očital mi je” je rekla “vse mogoče napake od moje mladosti sem, ki jih od njega nisem sprejela. Vzela sem vse svoje relikvije (Ana Katarina je posedovala košček od Jezusovega križa in druge relikvije . op.prev.) in se z njimi bojevala proti sovražniku. Končno sem sedela pokonci v svoji postelji in blagoslovila v vse smeri s koščkom križa, nakar sem imela mir.” Naslednjo noč je prebila v enaki molitvi, bojevala pa se je tako zmagovito proti sovražniku, da je večkrat zapela Te Deum.

Zvečer 1. oktobra jo je Romar našel mokro od znoja, da je od nje kapljalo, ker je bila ravno v težavnem molitvenem boju. Ponovila je, da ji je od svetega Mihaela poleg drugih del bila naložena miloščina za Cerkev, ki jo naj izvede na sedem dni. Otroci so ji bili vsi pokazani, in da ve med vsemi drugimi svojimi rečmi, kaj naj vsakemu da.

“Cerkev,” je stokala, “je v veliki nevarnosti; vsakogar, ki pride k meni, moram prositi za en Očenaš v ta namen, TREBA JE PROSITI, DA PAPEŽ NE ZAPUSTI RIMA, ker bi s tem nastala NEZNANSKA ŠKODA. Moledovati je treba, da bi PREJEL SVETEGA DUHA.”

Ko je Romar 4. oktobra zjutraj prišel k njej, jo je našel popolnoma izčrpano od nočnega napora.
“Morala sem se strašno bojevati, kot nikoli poprej. Skoraj sem podlegla; ne morem povedati, kako obupno sem trpela. Videla sem osebo, ki je bila napadena od mnogih hudičev, in se je bojevala proti njim. Sedaj sem spoznala, da sem sama bila tista oseba. Proti celi trumi hudičev sem se morala boriti; dražijo, kogar in kakor morejo, proti meni. Preveč molitve sem prevzela.

Če bi mi svetniki ne stali ob strani, bi ne mogla vzdržati, tedaj sem postavljena čisto brez moči v boj in naj bi zmagala, in tedaj mi postane tako težko. Vidim hudiča storiti vse, da bi me uničil. Tedaj mi tudi vedno pošilja ljudi na obisk od daleč, da me mučijo in slabijo.

Ko sem danes ponoči v videnju s papežem videla sv. Frančiška nositi Cerkev, sem potem videla Petrovo cerkev, kako jo je nosil majhen mož na svojem hrbtu, ki je imel nekaj judovskega v svojem obrazu. Zdelo se je prav nevarno. Marija je stala na severni strani  na cerkvi in je v njeno zaščito razprostrla svoj plašč. Zdelo se je, da se bo mali mož zgrudil. Zdelo se je, da je še laik in meni znan. Pomagalo naj bi mu nositi onih dvanajst, ki jih vedno VIDIM KOT NOVE APOSTOLE, toda prihajali so prepočasi. Že se je zdelo, da pada, ko so končno prišli vsi in pristopili spodaj, pomagali so tudi mnogi angeli. Bila so samo še tla in zadnji del, vse drugo je bilo že odstranjeno od skrivne sekte in od samih služabnikov Cerkve. Cerkev so prenesli na drug prostor, in bilo je, kot da so polegle druge palače kot žitno polje pred njo na tla.

Ko sem videla Petrovo  Cerkev v njenem porušenem stanju in je pri rušenju sodelovalo tako mnogo duhovnikov, ne da bi eden pred drugim to javno priznal, sem občutila nad tem takšno žalost, da sem močno kričala k Jezusu, naj se usmili. In videla sem svojega nebeškega Ženina pred seboj kot mladeniča in dolgo je govoril z menoj. Rekel je tudi, da ta odnos Cerkve pomeni, da bo  DOZDEVNO ČISTO PROPADLA, da pa počiva na teh nosilcih in bo iz njih zopet izšla; če le ostane ŠE EN SAM KATOLIŠKI KRISTJAN, LAHKO CERKEV ZOPET ZMAGA, KAJTI ONA NI UTEMELJENA NA RAZUMU IN VOLJI ČLOVEKA. Sedaj mi je pokazal, kako manjka molilcev in trpečih za Cerkev. Vse mi je pokazal, kaj je za Cerkev pretrpel, in kako je dal zasluženjem in delom mučencev moč in kako bi še enkrat vse pretrpel, če bi še mogel trpeti. V neštetih slikah mi je tudi pokazal vse bedno početje kristjanov in duhovnikov v vedno večjih in večjih krogih po vsem svetu do moje domovine in me je opomnil k vztrajni molitvi in trpljenju. To je bila nepopisno velika, žalostna podoba, ki se je ne da opisati. Bilo mi je tudi pokazano, da skoraj ni več kristjanov v starem pomenu. Ta slika me je zelo potrla.”

7. oktobra: “Naredila sem veliko delovno potovanje. Bila sem v RIMU, v KATAKOMBAH. Videla sem življenje nekega mučenca, ki je tu z mnogimi skrivno živel. Mnoge je spreobrnil, ni bil dolgo po Tekli; njegovo ime sem pozabila. Že kot deček je hodil s pobožnimi ženami v katakombe in zapore tolažit Kristjane. Z mnogimi je bil mučen. Nekaj časa je bil tudi skrit v samotarstvu. Trpel je velike muke in je bil nazadnje obglavljen; nosil je svojo glavo, ko je odšel, ne vem več prav te zgodbe. Bila sem s Frančiško Romano in prav s tem mučencem v katakombah v neki kleti, katere tla so bila polna svetlečih rož. To so bile rože bolečin tega mučenca in njegovih tovarišev, ki so tam umrli. Tam je stalo posebno veliko lepih belih vrtnic, in enkrat sem videla, da je ena teh bila pripeta na moje prsi (relikvija tega svetnika). Bila sem še na mnogih krajih, kjer sem videla neštete cvetice, same bolečine mučencev, ki sem jih uporabila za Cerkev v sedanji stiski...


ZMAGA VOJSKUJOČE SE CERKVE - Klic - Junij 1997

Ko sem s  Frančiško in s svetnikom hodila po Rimu, smo videli veliko palačo (Vatikan) od  zgoraj do spodaj v plamenih. Bilo me je zelo strah, da bi prebivalci zgoreli, nihče ni gasil; ko smo se pa približali, je plamen prenehal in hiša je bila črna in sajasta. Šli smo skozi mnoge krasne dvorane in prišli do papeža. Sedel je v temi in je spal v velikem sedežu; bil je bolan in nemočen, ni mogel več hoditi. Pred vrati je hodilo nekaj ljudi gor in dol. Duhovniki, ki so sprva bivali okoli njega, mi niso prav dopadli, zdeli so se lažnivi in mlačni. Pobožni, preprosti, ki jih včasih vidim pri njem, so bili v oddaljenem delu hiše. Dolgo sem govorila z njim in ne morem reči, kako zelo resnično navzočo sem se zdela; zakaj bila sem nepopisno slabotna, in ki sta bila pri meni, sta me morala vedno podpirati. Rekla sem mu o škofih, ki naj bi se jih sedaj postavilo. Govorila sem papežu še, da Rima ne sme zapustiti, potem bi vse zašlo v zmešnjavo. On pa je menil, da se nevarnosti ne da izogniti in da mora oditi, da reši sebe in mnogokaj. Bil je nagnjen k temu in pripravljen, da Rim zapusti. Frančiška je z njim govorila še mnogo dlje. Jaz sem bila čisto brez moči in slabotna, moja spremljevalca sta me podpirala.

Rim sem videla tako bednega, da bi najmanjša iskrica lahko vse zanetila. SICILIJO SEM VIDELA ČISTO MRAČNO IN GROZLJIVO in da bodo ZBEŽALI ŠE VSI LJUDJE, ki MOREJO.”

Enkrat je glasno tarnala v zamaknjenju:
Vidim Cerkev čisto samo, kot čisto zapuščeno. Je tako, kot da bi vsi bežali. Vse okrog nje je v prepiru. Vsepovsod sem videla veliko stisko in sovraštvo, izdajo in zagrenjenost, nemir, nebogljenost in popolno slepoto. Iz neke temne sredine vidim poslati sle, da tu in tam nekaj razglasijo, kar gre črno iz njihovih ust in grenko pada na prsi poslušalcev ter podžiga sovraštvo in jezo. Goreče molim za stiskane. Nad kraje, kjer posamezniki molijo, vidim padati luč, nad druge vidim prihajati temo. Stanje je strašno. Tako sem moledovala. Bog se mora usmiliti. O mesto, o mesto (Rim), kaj ti grozi! Vihar je blizu. Pazi se ! Toda upam, da ostaneš trden.”

16. oktobra: “Danes ponoči sem šla Križev pot v Koesfeldu. Bile so mnoge duše pri meni. Predstavile so mi stisko Cerkve, in kako zelo je treba moliti. Potem sem videla v sliki o mnogih vrtovih, ki so se nahajali okrog mene, razmerje papeža do škofov. Videla sem papeža na njegovem prestolu tudi kot v vrtu. Videla sem pravice in moči teh škofov, škofije kot rastline, sadove in cvetice v posameznih vrtovih; in videla sem razmere, tokove, vplive kot niti, kot žarke z Rimskega sedeža na vrtove.”


II. SVETA MAŠNA ŽRTEV, DUHOVNIŠTVO, ZAKRAMENTALIJE

V zadnji polovici meseca avgusta 1820 je Ana Katarina imela obsežna videnja o skrivnostih svete mašne žrtve, o njenih predpodobah v starem času, o pomenu relikvij na oltarju, ampak tudi o mlačnosti in nebrižnosti, s katero neredko ravnajo z Najsvetejšim Zakramentom, duhovniki in laiki. Zaradi popolnosti podajamo videnja, kot jih je pripovedovala vidkinja, neskrajšane, čeprav vsebujejo tudi marsikaj drugega, ki ni v neposredni zvezi s sveto mašo.

“Vidim,”  je govorila, “na vseh krajih DUHOVNIKE OBDANE OD MILOSTI CERKVE, OD ZAKLADOV JEZUSOVIH ZASLUŽENJ IN ZASLUŽENJ SVETNIKOV, toda vidim jih mrtvo in mlačno učiti in pridigati in žrtvovati. Pokazan mi je bil pogan, ki je stoječ na stebru tako goreče govoril o novem Bogu vseh bogov, ki ga ima nek drug narod, da je pritegnil ves narod v hrepenenje do njega. Ta videnja me oblegajo dan in noč tako, da si ne znam pomagati. Sedanja beda in propadlost se mi vedno kaže v primerjavi z boljšim nekdanjim in moram brez prestanka moliti. SLABO BRANJE SVETE MAŠE JE GROZNA ZADEVA. Ah, NI VSEENO, KAKO SE BERE!... Imela sem neizmerno sliko O SKRIVNOSTIH SVETE MAŠE in kako se vse SVETO OD ZAČETKA SVETA NANAŠA NANJO. Videla sem A (Alfo) in Omego in kako je vse vsebovano v Omegi. Videla sem POMEN KROGA, OKROGLE OBLIKE ZEMLJE, NEBESNIH TELES, VSEH OKOLIJ PRIKAZOVANJ in HOSTIJE. Videla sem zvezo SKRIVNOSTI UČLOVEČENJA, ODREŠENJA in SVETE MAŠNE ŽRTVE in kako je MARIJA OBSEGALA VSE, KAR NEBESA NISO MOGLA SAMA OBSEGATI. Te podobe so šle skozi vso STARO ZAVEZO. Videla sem žrtev od prvega darovanja naprej in ČUDOVITI POMEN SVETIH KOSTI. Videla sem pomen  RELIKVIJ V OLTARJU, na katerem se berejo svete maše. Videla sem ADAMOVE KOSTI POČIVATI POD KALVARIJO, in sicer malo nad talno vodo v NAVPIČNI ČRTI pod mestom KRIŽANJA JEZUSA.

Videla sem s strani v obok in pod njim ležati CELO ADAMOVO OKOSTJE, razen DESNE ROKE IN NOGE in desnih REBER, tako da sem videla v notranjost leve rebrne zgradbe, in v tej desni VOTLI STRANI sem videla ležati EVINO LOBANJO, prav na mestu, iz katerega jo je izvlekel Gospod. Bilo mi je tudi rečeno, da je bilo o tem mnogo prepirov; da pa je vendar Adamov in Evin grob bil oddavna tu in njuna okostja še tu ležita. Videla sem ta grob od potopa nepoškodovan, in da je Noe imel dele okostij v barki, da jih je pri svoji PRVI ŽRTVI POSTAVIL NA OLTAR, kot sem pozneje videla to STORITI ABRAHAMA. Da so kosti, ki jih je Abraham položil na oltar, bile Adamove kosti, ki da so prešle od Sema na njega. Tako je JEZUSOVA SMRTNA ŽRTEV NA KALVARIJI NAD ADAMOVIM OKOSTJEM PRAV PREDPOMEN SVETE MAŠNE ŽRTVE, kjer so RELIKVIJE POD OLTARNIM KAMNOM; in žrtve očakov so priprava nanjo. Tudi oni so imeli pri tem svete kosti, s katerimi so spominjali Boga na njegove obljube, ki so bile odrešenje. Noe je imel Adamove kosti v barki, na kateri je bilo pet odprtin, ki so imele zvezo z Zveličarjem in njegovo Cerkvijo.

Videla sem Noeta v barki darovati kadilni dar; njegov oltar je bil tudi POKRIT Z BELIM IN RDEČIM, in kolikorkrat je molil in žrtvoval, je položil nanj Adamove kosti. Te kosti so pozneje prešle na Abrahama, ki sem ga videla položiti jih na MELKIZEDEKOV OLTAR, o katerem je vedel in po katerem je hrepenel. ZADNJA STRAN OLTARJA JE BILA OBRNJENA PROTI POLNOČI (severu). Očaki so oltar vedno tako postavili, ker je ZLO PRIŠLO S POLNOČNE STRANI.

Tudi MOJZESA sem videla moliti pred oltarjem, na katerega je POLOŽIL JAKOBOVE KOSTI, ki jih je sicer imel  v škatli obešeni na sebi. Ko je nekaj izlil na oltar, je zagorel plamen, v katerega je vrgel kadilo. Rotil je Boga v svoji molitvi pri obljubi, ki jo je dal tem kostem. Tako dolgo je molil, da se je zleknil in zjutraj se je dvignil k novi molitvi. MOJZES JE MOLIL Z  RAZPROSTRTIMI ROKAMI. Tej molitvi se Bog ne upira, kajti NJEGOV LASTNI SIN JE TAKO VZTRAJAL V MOLITVI DO SMRTI. Kot Mojzesa sem videla moliti tudi JOZUA, ko je SONCE OBSTALO NA NJEGOV UKAZ.

Videla sem tudi ribnik Bethesda in kako se je NJEGOVIH PET VHODOV NANAŠALO NA PET RAN. Imela sem mnoge podobe od njega iz različnih časov. Videla sem grič precej oddaljenega od prvega templja, na katerem so v času NEVARNOSTI IZKOPALI JAMO in VANJO SKRILI SVETE POSODE, SVETILNIKE in MNOGE PONVE ZA OGENJ Z DVEMA ROČKAMA; v sredino so položili SVETI OGENJ Z OLTARJA. Nad jamo so položili vse mogoče paličje. Na to pokrivalo so nasuli zemlje, da se ni moglo nič  opaziti. Videla sem Nehemija priti iz ujetništva in kraj, kjer je bil skrit ogenj, pospraviti. Tam so našli kot črno kašo iz močvirne zemlje in so vzeli posode ven. NEHEMIJA JE S KAŠO PREMAZAL ŽRTVENI LES IN TA SE JE VŽGAL.


2. Podobe so potem prešle v krščanski čas in pokazano ji je bilo, kako so se nosilci najvišjih duhovnih in svetnih oblasti kosali, da bi Svetemu Zakramentu izkazali dolžno čast in molitev.

“Videla sem svetega papeža ZEFIRINA (198-217), ki je zaradi svoje GOREČNOSTI ZA DOSTOJANSTVO DUHOVNIŠTVA MORAL S STRANI KRISTJANOV IN KRIVOVERCEV MNOGO PRETRPETI. Videla sem ga zelo strogo ravnati pri sprejetju tistih, ki so se prijavili za posvetitev; temeljito jih je preizkusil in mnoge odklonil. Videla sem, kako je enkrat veliko število njih, ki so hoteli postati duhovniki, razen peterih, vse odklonil. Pogosto sem ga videla razpravljati s krivoverci, ki so razvili svitke in ostro govorili, mu celo raztrgali njegove spise. Od duhovnikov je zahteval poslušnost in jih je pošiljal sem in tja; tistim pa, ki niso sledili ,je službo vzel. Videla sem ga tudi poslati nekega moža, ki še ni bil duhovnik, menim, v Afriko, kjer je postal škof in velik svetnik. Bil je Zefirinov prijatelj in slaven mož. Videla sem, kako je Zefirin od kristjanov zaželel, naj PRINESO IZ SVOJIH HIŠ VSO SREBRNO POSODO, da je kelihe iz lesa odstranil iz cerkva in jih nadomestil s srebrnimi. Videla sem tudi, da so bile mašne posodice iz prosojnega stekla. On sam je za sebe uporabljal same lesene posode, dal pa jih je, ker je vedel, da so se mnogi nad tem pohujševali, delno pozlatiti; vse drugo  je dal ubogim. Videla sem, da je delal dolgove, da bi pomagal neki ubogi, ne sorodniški družini. Videla sem, kako je prišla žena nekega sorodnika k njemu in mu očitala, zakaj dela dolgove, in ko bi jih vsaj naredil v korist svojih ubogih sorodnikov; in kako ji je rekel, da je dolgove naredil na Jezusa Kristusa, in kako je nevoljna odšla. Od Boga pa je prejel, da bi ta žena, če bi ji kaj dal, postala slaba. Videla sem, da je duhovnike dal preverjati in posvetiti pred občestvom in da je zopet strogo vpeljal, kako se morajo duhovniki obnašati pri Božji Službi škofov, natančno je tudi določil stopnje med njimi. Videla sem, da je vpeljal, kako MORAJO ODRASLI PREJETI SVETI ZAKRAMENT ZA VELIKO NOČ, in da jim ni več dovolil, istega nositi v škatlici okoli vratu s seboj domov, ker so ga pogosto jemali s seboj na nečastne kraje, gostije in ples. Videla sem, da je zelo prisrčno častil Mater Božjo in da je imel mnoga videnja iz Njenega življenja in o njeni smrti, in da si je zaradi tega uredil svojo spalnico čisto tako, kot je videl njeno ležišče, na katerem je umrla, in da se je vedno z globoko pobožnostjo do Nje ulegel k spanju kot je Njo videl v videnju umirati. V čast Njenega nebesno modrega oblačila je vedno skrivno nosil pod svojo obleko nebesno modro podobleko. Videla sem, da je tiste, ki so bili zaradi nečistosti ali prešuštVa izobčeni iz občestva, po opravljeni cerkveni pokori zopet sprejel, in da je imel prepir z nekim učenim duhovnikom (Tertulijanom), ki je bil prestrog in je postal krivoverec.

Pokazan mi je bil tudi sv. LUDVIK iz Francije (LUDVIK XIV. svetnik - god 25. avgust, francoski kralj 1219-1270), kako se je kot sedemletni otrok pripravljal s strogim postom na prvo sveto obhajilo. To je priznal svoji materi, ki je z njim v cerkvi moledovala k Materi božji za razsvetljenje, ali bi njen otrok smel prejeti sveti Zakrament. Videla sem, da se ji je Marija prikazala in ji rekla, Ludvik naj se sedem dni pripravlja in naj obhajilo prejme; ona da naj z njim prejme obhajilo in pri tem svojega sina Njej daruje, da bo potem vedno ostala njegova zavetnica. Videla sem, da se je to zgodilo in sem pri tem imela pouk, kako so v tistih časih vero drugače in bolj živo poučevali in se je učili kot sedaj. Videla sem, da je pozneje Ludvik na vseh svojih pohodih imel pri sebi sveti Zakrament, in kjer se je ustavil, je dal brati sveto mašo. Videla sem tudi njegove križarske pohode, in kako so enkrat na morju v viharju z drugih ladij vpili k njemu, naj pomaga, naj izmoleduje od Boga, da ne potonejo. Videla sem, kako je pobožni kralj, ker ni bilo Svetega Zakramenta, vzel na ladji novorojenega krščenega otroka, stopil na površje ladje, dvignil v viharju otroka kvišku in prosil Boga, naj se jih usmili, zaradi tega nedolžnega otroka; in kako je z otrokom blagoslavljal naokrog in se je vihar v trenutku pomiril, in kako je potem svoje ljudi pozval k čaščenju Svetega Zakramenta, ko jim je dejal, naj razmislijo, če jim je Bog zaradi neodolžnega krščenega otroka storil čudež ljubezni, kaj bo storil za nas šele zavoljo svojega rojenega Sina.”


3. Leta 1819 je Ana Katarina enkrat pripovedovala naslednje videnje:

Klicala sem k Bogu Očetu naj pogleda Svojega Sina, ki vsako minuto zadoščuje za grešnike, ki se je ravnokar zopet žrtvoval, ki se vsako minuto žrtvuje! V tem trenutku sem imela sliko velikega petka, kako se Gospod na križu žrtvuje in Marijo in apostola pod križem sem telesno videla nad oltarjem mašo beročega duhovnika. To vidim vsako uro, noč in dan in vidi vse občestvo, kako moli dobro in slabo, in vidim tudi, kako duhovnik opravlja svojo službo. Prvo vidim tukajšnjo cerkev, potem cerkve in občestva naokrog, nekako kot vidimo drevo s sadeži obsijano od sonca in v daljavi druge v skupinah ali v gozdu. Vidim mašo brati ob vsaki urI dneva in noči po svetu, ja, vidim oddaljena občestva, kjer se bere še cela, kot pri apostolih. Nad oltarjem vidim v videnju nebeško službo, kjer angeli vse nadomestijo, kar duhovnik izpusti. Za nepobožnost občestva žrtvujem potem tudi svoje srce in moledujem k Bogu za usmiljenje. Vidim mnoge duhovnike bedno opravljati službo. Toge, ki storijo vse, da ne ranijo zunanjščine, pa zaradi te skrbi pogosto zamudijo vse notranje. Vedno mislijo: “Kako me ljudstvo vidi?” in nad tem Boga ne vidijo. Tankovestneži se hočejo zavedati svoje pobožnosti. Ta občutek imam od otroštva. Pogosto sem podnevi v tem pobožnem daljnovidenju svete maše, in če se me med tem nagovori, mi je, kot da bi naj med delom govorili z vprašujočim otrokom. Jezus nas tako ljubi, da vedno nadaljuje svoje odrešenjsko delo v sveti Maši; sveta Maša je zakrito, zakrament postalo, zgodovinsko odrešenje. To vse sem videla že v najzgodnji mladosti in sem menila, da vsi ljudje tako vidijo.”

O BOGOSKRUNSKIH MAŠAH je imela naslednje videnje. V videnju je videla žrtvovanje otroka v starih časih in je povedala:

“Ko sem videla strašno podobo žrtvovanega otroka na moji desni, sem se obrnila vstran, pa sem na levi videla prav tako, in tedaj sem moledovala, naj me Bog reši te strahote, moj nebeški Ženin pa mi je dejal: “Tu, glej še hujše, glej kako ravnajo vsaki dan z Menoj po vsem svetu!” Tedaj sem videla duhovnike, ki so brali sveto mašo v stanju smrtnega greha in sem videla hostijo kot živega otroka ležati na oltarju in sem videla, kako so ga s pateno razrezali in Ga na grozen način ranili; njihovo žrtovanje je bilo morjenje. Videla sem tudi še neizrekljivo mnoge nesrečne, dobre ljudi danes na mnogih krajih stiskane, mučene in preganjane in sem vedno videla, da se to dogaja na Jezusu Kristusu. Hudi čas je, nikjer ne vidim zatočišča; je gosta MEGLA GREHA NAD VSEM SVETOM. In vse vidim početi mlačno in bezbrižno tjavdan. Tudi v Rimu sem videla takšne slabe duhovnike Deteta Jezusa tako mučiti pri maši. Hoteli so k papežu, mu nekaj zelo nevarnega podtakniti. Ampak videla sem, da je papež tudi videl, kar sem videla jaz in kako jih je angel s spuščenim mečem odvrnil.”

4. V dosedanjem smo že večkrat imeli priložnost videti, kako je učinkoval duhovniški blagoslov na Ano Katarino. Tu predstavljamo še nekaj primerov, iz katerih posebno sije moč duhovniškega blagoslova v najtežjih boleznih in najhujših napadih. Aprila1820 je Ana Katarina bila v težkem zadoščevalnem trpljenju in v tako hudih bolečinah, da je pogosto komaj še mogla govoriti.


ZMAGA  VOJSKUJOČE  SE CERKVE - Klic - julij 1997

Romar piše:
18. april: "Ona je vsa bedna. Spovednik je prosil župnika iz Halterna naj pride, da bi nad bolnico molil in jo blagoslovil. Po tem začuti olajšanje; zvečer pa spovednik zahteva uporabo konjaka. Ona uboga, in bolečine se tako povečajo, da toži: "Sama sem si vse to naložila, ker nisem popustila, ko sem prosila za  zadoščevalno trpljenje. Sedaj mora ogenj zgoreti. Vse moram prepustiti Bogu."

19. april: "Vso noč je bila pregreta s strašno vročino in zaradi vedenja ne sme piti. Župnik iz Halterna je zopet prišel in ji je z molitvijo in blagoslovom prinesel ublažitev. Romar jo je popoldne našel na njenem ležišču čisto spremenjeno. Ležala je z glavo tam, kjer so sicer noge; od bolečin je stokala in se plazila naokrog po svoji postelji in menila, da bo v tem položaju našla ublažitev. Bila je v najhujši vročici; bolečina se je sedaj osredotočila na levo stran hrbtenice. Hvalila je Boga za trpljenje, čutila se je pri vernih dušah in se veselila, da v vicah ne more več Boga žaliti."

20. april: "Bolečine se nadaljujejo. VIDI VSE NOTRANJE DELE TELESA, ki so ranjeni in trpeči. Njena postelja je od znoja premočena do slame. Težko ganljiva sestra mora ob pogledu na tolikšno trpljenje zajokati. Bolnica je rekla romarju, če ne pride pomoč, bo morala umreti, bolečin, da ne more več prenašati. Čisto je izmaličena. Romar je hitel in poklical župnika iz Halterna, ki je kmalu prišel, z njo govoril in molil, ter položil roki nanjo, nakar je sladko zaspala. O učinku je rekla: "Močno sem molila, naj mi Bog odpusti, če sem izmoledovala trpljenje, ki ga nisem mogla več prenašati, naj izpolni svojo voljo na meni; naj se me pa zavoljo Krvi svojega Sina usmili, naj mi še enkrat pomaga, če lahko še kaj dobrega storim na zemlji. Dobro sem čutila, da če bi zaradi s silo izmoledovanega trpljenja umrla, bi se morala zaradi krivde na svoji smrti pokoriti v vicah. Ko na to nisem dobila nobenega odgovora razen tegale: "Ogenj, ki si ga prevzela, mora dogoreti", si nisem delala nobenega upanja več, kajti obenem sem se videla v najbolj nevarnem stanju in sem priporočila Bogu svoje, kar moram zapustiti neurejeno. Ko je župnik name položil svoji roki in je molil, je bilo, kot da gre skozi mene blagi svetlobni tok; zaspala sem. Imela sem sliko, kot da sem otrok in me zibljejo. Bilo je, kot da je na meni luč, ko pa je svoji roki umaknil, se je ta luč zopet umaknila." Proti poldnevu ji je zlo naraslo, bolni Lambert je nanjo položil roko in izmolil Rožni venec ter ji tudi pomagal."

23. december 1820:  Zjutraj so jo našli čisto nezavestno. Ni se mogla gibati niti več govoriti.  Pater je moral na deželo in je k njej poslal kaplana Niesinga, ki je nad njo molil molitve za bolne iz knjižnice od Cochema. Tako je prišla k sebi in je mogla, kot je pozneje rekla, zopet misliti. Njen pulz se je komaj čutil; bila je otrpla od notranje mrzlote in ni mogla govoriti. Niesing je čez eno uro zopet molil molitve nad njo. Zmogla je dvigniti svoj pogled, se zahvaliti in se v postelji zravnati. Rekla je: "Glej tu, kaj zmore duhovniška roka in molitev! Danes ponoči sem presenetljivo trpela, bolečine po vseh udih, strašno žejo, ne da bi smela piti, in še ne smem. Končno sem izgubila zavest in sem zjutraj zares mislila, da moram zares umreti, kajti vso noč sem bila kot v umiranju. Hotela sem misliti samo "Jezus, Marija, Jožef"; ampak teh besed nisem mogla več misliti. Tedaj sem začutila, da človek ničesar ne more, da ne more misliti na Boga, če mu Bog ne da milosti za to, in da sem jaz še zmogla hoteti, to je tudi bila Božja Milost. Ko je prišel Niesing, sem vedela, vendar nisem mogla nobenega uda premakniti niti govoriti. Vedela sem celo, da je imel pri sebi knjižico, in čutila sem upanje, da bo molil. Ko je začel moliti, me je njegovo sočutje preželo kot toplota, in prišla sem zopet k zavesti in sem mogla z globoko ganjenostjo misliti "Jezus, Marija, Jožef", in življenje mi je bil dar duhovniškega blagoslova."

Zvečer je še enkrat prosila za blagoslov in za relikvijo sv. Kozma. Dan pozneje je bila še zelo bedna, vendar je mogla izgovoriti nekaj besed. Rekla je: "Pritisnila sem si relikvijo na prsi, videla sem svetnika pri meni in prišel je tok toplote nad mene. Sedaj imam nekoliko več življenja, toda sem skozi in skozi polna trgajoče bolečine. Najbolj me muči žeja, ampak ne morem piti."
Cel dan leži na predvečer Božiča negibno in smrtno tiho. Bolni Lambert se od njenega velikega trpljenja naprej počuti veliko bolje.

"O duhovnikovih prstih", je zagotovil p. Limberg romarju, "mi je pogosto rekla, da četudi bi duhovnikovo telo bilo spremenjeno v prah in bi se njegova duša nahajala v peklu, bi vendar posvetitev prstov v okostju ostala prepoznavna in bi ti prsti goreli v izvrstnem ognju; tako zelo globoka da je posvetitev in neizbrisna."

Tudi v hudih napadih zlobnega sovražnika ji je duhovniški blagoslov prinesel takojšnjo pomoč.

"Trpela sem", je nekoč pripovedovala, "tolikšne bolečine na ranah (A.K.Emmerich je nosila Kristusoverane . op. prev.), da bi glasno kričala, kajti komaj sem jih mogla prenašati. Kri je sunkoma tekla proti znamenjem. Nenadoma je kot angel luči satan stopil k meni in govoril: "Ali naj ti rane na hitro prebodem? Potem bo jutri zopet vse v redu. Ne bodo te več tako bolele, ne boš več imela vseh te muk z njimi!" Jaz pa sem ga takoj prepoznala in sem rekla: "Poberi se! Ničesar ne potrebujem od tebe! Ti mi ran nisi naredil; ničesar nočem od tebe!" Tedaj se je umaknil in se kot pes stisnil za omaro. Čez nekaj časa je zopet prišel in dejal: "Nikar ne misli, da z Jezusom tako dobro stojiš, ker meniš, da z njim vedno tako tekaš naokrog. Vse to je od mene! Jaz ti delam vse te slike, jaz imam tudi svoje kraljestvo!" - Zopet sem ga prepodila s svojimi odgovori.

Bilo je čisto pozno, ko je prišel še enkrat in vedno čisto jasno, ter rekel: "Kaj se mučiš naokrog in ne veš ne kako ne kaj? Vse, kar imaš in vidiš, je vendar od mene. Slabo je s teboj, te bom vendar dobil. Kaj ti je sploh treba, da se tako mučiš?" Tedaj sem mu rekla: "Pojdi proč od mene. Jaz hočem pripadati Jezusu. Njega hočem ljubiti in tebe prekleti, trpeti hočem in imeti bolečine, kot On hoče!"  Moj strah pa je bil tako velik, da sem poklicala svojega spovednika; blagoslovil me je, tedaj se je sovražnik umaknil od mene. Danes zjutraj  pa, ko sem molila vero, je nenadoma zopet stopil pred mene in rekel: "Kaj ti  koristi moliti vero? od nje ne razumeš nobene besede, jaz ti pa hočem vse jasno pokazati; tedaj boš videla in vedela!" Rekla sem: "Nočem vedeti, hočem verovati!" Tedaj mi je povedal neko mesto iz Svetega pisma, toda ene besede ni izgovoril in jaz sem vedno rekla: "Izgovori besedo, izgovori jo popolnoma, če moreš!" Treslo pa me je po nogah in rokah. končno se je umaknil."

MOČ DUHOVNIŠKE ŠTOLE v podobnih napadih se vidi iz naslednjih sporočil Romarja od  2. junija 1821. On piše:

"Romar jo je našel zelo pretreseno. V solzah in strahu je pripovedovala. "Danes ponoči sem imela eno najstrašnejših noči. Videla sem mačko priti proti moji postelji, skočila je za mojo roko. Zgrabila sem jo za zadnji nogi in jo hotela ubiti, pa mi je ušla in zbežala. Bila sem budna, vse sem videla, kaj je bilo okoli  mene, in videla sem spečega in vznemirjenega otroka ter se bala, da bi rad videl mojo bedo. Vso noč do okoli 3. ure me je mučil sovražnik, ogabna črna postava. Tolkel meje in me zvlekel daleč iz postelje, da sem ležala z rokama na zemlji. Vrgel me je z blazinami naprej in me strašno skupaj stisnil. Ta met, in da mi je vrgel blazine, ki so bile pod menoj, na moje telo in me dvignil kvišku, me je nepopisno prestrašilo. Iz tega sem jasno razvidela, da niso bile sanje. Naredila sem vse, kar sem vedela. Vzela sem vse relikvije in križ k sebi, ni bilo pomoči. Moledovala sem k Bogu in k vsem svetnikom, ali imam greh, ali posedujem nepravično blago; odgovora nisem dobila. Rotila sem sovražnika pri vseh svetih imenih, naj mi pove, kakšno pravico ima do mene. Ni odgovoril in je nadaljeval s svojim mučenjem. Vedno me je prijel za tilnik in hrbet in njegove roke ali parklji so bili ledeno mrzli. Končno sem se splazila do omare ob vznožju moje postelje in si vzela iz nje tam shranjeno štolo mojega spovednika in si jo ovila okrog vratu. Tedaj me ni več pograbil in dal mi je tudi odgovor. Vedno govori z gotovostjo in  zvijačo, da se moram čuditi in bi včasih verjela, da ima prav, ko govori s takšno gotovostjo. Delal mi je očitke, kot da mnogokaj uničim in mu tako delam veliko škodo, in kot da ima največjo pravico. ko sem Boga vprašala ali posedujem nepravično imetje, mi je sovražnik dejal: "Nekaj imaš od mene!" Jaz pa sem mu odgovorila: "Greh imam od tebe, ta naj bo preklet s teboj vred od začetka. Jezus Kristus je zanj zadostil. Greh si vzemi in si ga obdrži ter pojdi z njim v brezno pekla! Ne da se povedati, kaj sem trpela!" Jokala je in se tresla po vsem telesu."


5. Učinek delcev svetega križa

Wesenerjev dnevnik (dr. Wesener, krajevni zdravnik iz Dulmena, je potem, ko se je izvedelo za stigmatizacijo A.K.Emmerich koncem 1812, izvedel zdravniško preiskavo primera. potem je postal njen zdravnik, prijatelj in branilec ter je vodil obširni dnevnik o svojih doživetjih in ugotovitvah.) vsebuje 16. oktobra 1816 prvo pričevanje o dejstvu, da  A.K.Emmerich prepozna relikvije. "


VIDENJA  ANNE-KATARINE  EMMERICH - Klic - Julij 1998

Nosili so krone in vence, v rokah vejice, in bili so iz vseh stanov in krajev pomešani. Videla sem tudi meni znanega duhovnika, ki mi je dejal: “Tvoja zadeva se še ni iztekla.”. Videla sem tudi velike trume vojakov v rimljanskih oblačilih in mnoge meni znane ljudi. Vsi so skupaj peli in jaz sem zraven pela sladko pesem. Gledala sem tudi dol NA ZEMLJO in videla kot majhno krpico suhe zemlje sredi vode, okoli mene je bilo vse neizmerno. Ah, življenje je tako kratko, tako majhen konček - in lahko se tako mnogo pridobi, da ne smem žalovati! Rada hočem veselo sprejeti od Boga vse trpljenje!”

2. 1. novembra 1820 je pripovedovala: “Imela sem čisto jasno, nepopisno veliko, prelepo sliko, pa je ne morem izgovoriti. Zagledala sem nepregledno veliko mizo, pokrito z rdečim in prosojnim belim in obloženo z najrazličnejšimi jedmi. Posode so bile kot iz zlata in na ROBU SO IMELE MODRE ČRKE. Bili so skupaj postavljeni vsi mogoči sadeži in cvetice. Niso ležali mrtvi in strti, bili so živi in rastoči, kajti bili so uživani večno tu. Njihov pojav je bil užitek njihovega pojmovanja. Škofje in pod njimi vse vrste dušnih pastirjev so bili upravljalci in služabniki mize. Okoli te mize so sedele in stale v korih po MNOGOTEREM REDU VSE TRUME SVETNIKOV NA PRESTOLIH IN V POLKROGIH. Če sem stala ob veliki mizi, sem jo videla vso obdano od teh neštevilnih korov in vse kot na vrtu. Če sem se pa približala posameznemu koru ali sem ga gledala, sem ga videla na posameznem vrtu, in sem v njem videla lastno mizo, in da nam je bila ta miza iztok, uživanje velike mize vseh.

In v vseh teh poljih in vrtovih in gredah in rastlinju in vejicah in cvetovih in sadežih je vse poživljalo, kar je živelo v onem. UŽIVANJE SADEŽEV NI BILO JEDENJE, MARVEČ OPAZOVANJE LE TEH. Vsi svetniki pa so stali s svojimi značilnostmi. MNOGI ŠKOFJE SO IMELI CERKVE NA ROKAH, ker so Cerkve ustanovili, drugi so nosili samo palice, ker so samo pasli. Stala so tudi mnoga drevesa polna sadežev pri svetnikih, in bila sem tako željna, da nekaj od tega dam ubogim ljudem, da sem jih tresla, in sem videla, kako so mnogi sadeži padli na posamezne kraje zemlje. Videla sem tudi svetnike vse skupaj, VSAK KOR PO SVOJI VRSTI IN MOČI, prinesti vsa mogoča ogrodja, okraske, cvetje in vence, da bi na koncu mize zgradili prestol. In vse to se je ZGODILO V NEIZREKLJIVEM REDU. Zgodilo se je KOT V NARAVI, BREZ POMANJKLJIVOSTI, GREHA IN SMRTI. Raslo je iz njihovega bistva in početja brez dogovora in stražniki in duhovni vojaki so medtem varovali mizo.

Sedaj sem videla ŠTIRIINDVAJSET STARIH MOŽ, kako so se USEDLI NA ČUDOVITE STOLE OKOLI PRESTOLA. Imeli so delno harfe, delno kadilnice, peli so hvalo in kadili. In sedaj sem videla poševno iz višine na prestol priti prikazen, kot starega moža s trikratno krono in široko razprostrtim plaščem. Na NJEGOVEM ČELU SE JE NAHAJALA TRIKOTNA SVETLOBNA GMOTA IN V ISTI OGLEDALO VSEGA, KAR JE BILO NAOKROG. Bilo je, kot da VSE POŠILJA SVOJO SLIKO VANJ ali JO PREJEMA IZ NJEGA. IZ NJEGOVIH UST JE IZHAJAL SVETLOBNI SNOP, V KATEREM SEM VIDELA MNOŽICO BESED. Razlikovala sem črke in številke, ki sem si jih čisto preprosto ogledovala, pozabila sem jih. Malo globlje pred njegovimi prsmi sem videla KRIŽANEGA MLADENIČA, neizrekljivo SVETLEČEGA, in iz RAN, KI SO BILE VELIKE GLORIJE, SO IZTEKALI SNOPI MAVRIČNIH BARV. Ti so obsegali vse svetnike z velikim obročem, in različne glorije svetnikov so imele po svojih RAZLIČNIH BARVAH DELEŽ NA TEH IZLIVIH SVETLOBE in SO V NJIH ČISTO NEIZREKLJIVO V REDU IN PROSTOSTI.

Videla pa sem iz teh svetlobnih tokov ran  KOT DEŽ Z RAZNOBARVNIMI KAPLJICAMI PADATI NA ZEMLJO in BILE SO KOT SAMI ŽLAHTNI KAMNI. Vse to je imelo VELIKO POMENOV IN RESNIC, kajti imela sem pri tem spoznanja o VREDNOSTI, MOČI, SKRIVNOSTIH in BARVAH ŽLAHTNIH KAMNOV in O BARVAH NASPLOH.

Videla pa sem MED KRIŽEM IN OČESOM ČELA SVETEGA DUHA V KRILATI PODOBI in sem videla SVETLOBNE ŽARKE OD OČESA IN KRIŽA DO TE POSTAVE. PRED KRIŽEM malo niže sem videla sveto Devico in mnogo devic okoli Nje. Videla sem krog papežev, apostolov in devic okoli polovične višine križa. Vse te prikazni in vsi ti svetniki in vsi nešteti angeli v širših krogih so bili v STALNEM GIBANJU V DRUG DRUGEGA ČISTO ENOTNE IN RAZNOLIKE. Predstava je bila sicer daleč BOGATEJŠA IN VEČJA KOT ZVEZDNO NEBO in vendar ČISTO JASNA IN RAZLOČNA, toda ne morem je opisati.

3. Naslednje slike o življenju in slavi sv. Ignacija, sv. Frančiška Ksaverija in sv. Alojzija nam kažejo MOČ PRIPROŠNJE SVETNIKOV in kako pomembno je, V VSEH ZADEVAH TELESA IN DUŠE SVETNIKE POBOŽNO PROSITI ZA NJIHOVO POMOČ. 18. junija 1820 Ana Katarina pripoveduje:

“V svojih bolečinah sem imela pri sebi relikvijo, ki mi jo je poslal Overberg (Bernard Overberg, 1779 posvečen v duhovnika, regens v bogoslovju v Munstru, živo se je udeleževal dogajanj z Ano Katarino). Videla sem kako se je svetila, in ker sem molila ZA NJENO PREPOZNANJE, sem od zgoraj videla priti k meni nekega svetnika, OBDANEGA Z BELO GLORIJO, in videla sem kot vedno, kako se je SVETLOBA OD NJEGOVIH KOSTI ZDRUŽILA S SVETLOBO PRIKAZNI in sem v sebi čutila ali slišala besede: “To je od mojih kosti. Jaz sem IGNACIJ!”

Nato sem imela zopet vso dolgo noč polno grozljivega mučenja, ampak v obliki ZADOŠČEVANJSKIH BOLEČIN. Bilo je, kot da se mi počasi rine nož v prsi, da se z njim reže navzkriž in rovari naokrog; obenem sem imela najhujše bolečine v ranah. Glasno sem morala ječati in tožiti in sem končno zakričala za usmiljenje in prosila, naj mi Gospod vendar ne da trpeti več kot lahko prenašam. Bala sem se, da sem trpela nepotrpežljivo. Na moje moledovanje pa sem uživala PRIKAZANJE GOSPODA V POSTAVI MLADENIČA, MOJEGA ŽENINA in PREJELA NEIZREKLJIVO TOLAŽBO...

Klic - Avgust 1998

Dejal mi je z nekaj besedami, ki jih ne morem ponoviti: "Položil sem te na mojo poročno posteljo trpljenja in te obsipal z milostmi trpljenja in z zakladi sprave ter z dragocenostmi učinka. Moraš trpeti" Ne zapustim te. Privezana si na trto, ne boš se izgubila!" To je bilo približno, kar sem v približanju Gospoda občutila s toliko tolažbe, in sedaj sem preostali del noči trpela z mirno potrpežljivostjo, dokler nisem proti jutru še enkrat prejela videnje od sv. Ignacija. Zopet sem videla njegove svete kosti, kako se svetijo, in sem poklicala ljubega svetnika, ki sem ga sedaj poznala, ter držala njegove kosti ljubeče in v čaščenju. Klicala sem k njemu po sladkem Srcu Jezusovem in sem kot prvikrat videla priti dol prikazen svetnika, svetlobi se združiti in sem slišala besede: "To je od mojih kosti!" Prejela sem tudi tolažbo od njega in obljubil mi je, da bo moj prijatelj, da mi bo pomagal pri mojem delu in mi olajšal telesne bolezni. Velel mi je, naj slavim njegove pobožnosti v naslednjem mesecu. Po tej tolažilni prikazni je svetnik zopet izginil v višavo, in jaz sem videla nekaj slik iz njegovega življenja.

Menila sem, da ležim v majhni posteljici pri vhodu neke cerkve, kor je bil od drugih delov ločen z mrežo. Notri sem videla več ljudi, toda ne veliko; v koru sem videla približno dvanajst mož od Ignacijevih tovarišev, med njimi sem po imenu poznala Ksaverija in Faberja. Bilo je, kot da so pripravljeni na pot, kot da kmalu hočejo nekam. Nisem še vseh videla kot duhovnike, nosili so sicer oblačila kot Ignacij, vendar ne čisto takšna. Zdelo se je, da je še zelo rano zjutraj, bilo je še mračno, svetilke so gorele na oltarju. Ignacija še nisem videla čisto oblečenega za mašo, vendar s štolo prek ramen. Spremljal ga je neki drugi, ki je nosil blagoslovljeno vodo. Prišel je dol med svojimi tovariši in je blagoslovil blagoslov s škropilom Jaz sem se tudi pripravljala, da ga sprejmem. in zares je prišel do moje posteljice in me bogato poškropil, in v tem trenutku je bilo moje, od bolečin oslabljeno telo prelito s sladkostjo in okrepčilom. Ko je zopet odšel gor v zakristijo, je potem prišel ven v mašnem oblačilu ter stopil pred oltar, da bi bral mašo. Ta maša je trajala mnogo dalj čas kot naše navadne maše, in v svoji notranjosti sem prejela, da Ignacij rabi za sveto mašo vedno skoraj eno uro. Enkrat sem nad njegovo glavo zagledala plamen plapolati navzgor kot gost grm in sem videla enega od dvanajsterih, kako je z razprostrtimi rokami pohitel k njemu, kot da ga hoče prijeti ali mu pomagati. Ko pa je prispel do njega, je videl njegov obraz, kako se je svetil in se je spoštljivo umaknil nazaj. Videla pa sem, da so Ignacija, čisto s solzami oblitega njegovi tovariši vodili od oltarja nazaj v zakristijo, ker se je zdel tako pretresen, da je komaj mogel hoditi.

Potem sem videla može,ki sem jih videla v mestu ob morju, uvesti jih pri papežu. Papež je sedel ob prekriti mizi, na kateri so se nahajali spisi in pisala, na krasnem stolu v veliki dvorani. Ogrnjen je bil v plašček, mislim rdeči; rdečo kapico vem zagotovo. Ob vratih so stali drugi duhovni, in Ignacijevi tovariši so vstopili in padli pred papežem na tla. Eden je govoril za vse; ne vem več, ali je Ignacij bil zraven. Videla sem tudi, da jih je papež blagoslovil in jim je dal papirje. Videla sem še druge slike iz življenja sv. Ignacija. Videla sem nekega slabega duhovnika, da je opravil tako skesano spoved svojega preteklega življenja, da se je opil v solzah in se je poboljšal. Videla sem ga na poti, kako je svoje tovariše nenadoma zapustil in ob strani šel proti hiši, kjer je neki človek sledil svojim slabim strastem. Videla sem tega človeka, kako je zbežal ven in kako je Ignacij hitel za njim ga objemajoč njegova kolena prosil za rešitev njegove duše. Videla sem, kako se je ta poboljšal in mu sledil. Videla sem ga samega v beraški obleki iti po pusti, mračni, gorati deželi  in kako mu je stopil nasproti hudič v podobi zmaja s tankim telesom in vratom in gostimi kodri okrog glave. Ignacij mu je sunil svojo palico v vrat in ogenj je bruhnil ven; potem ga je trdno nabodel, potegnil nazaj svojo palico ter mirno šel svojo pot.

Zvečer istega dne je Romar našel bolnico v molitvi. Polglasno je v latinščini in brez knjige molila Oficij sv. Ignacija. Ko je končala, je pripovedovala:
"Od Ignacija sem prejela tolikšno ublažitev in ljubezen, in videla sem ga prežetega s tolikšno ljubeznijo do Jezusa, da sem se obrnila k njemu in ga prisrčno častila. Tedaj je nenadoma v snopu svetlobe iz višine stopila predme njegova podoba; iz njegovega srca se je svetilo presveto Jezusovo Ime kot sonce. Ko sem sedaj hotela začeti s svojo molitvijo k njemu, so mi iz slike pritekale nasproti vse besede in antifoni, in jaz sem  prejela veliko sladkost v tem daru molitve."

Svojo pobožnost je zaključila z znanim Oratio recitanda ante imaginem sancti Ignatii (molitev pred podobo sv. Ignacija). Ko se je v naslednji noči muka v njenem srcu povrnila z novo ostrino, se je zopet zatekla k Ignaciju, ki jo je krepil, da bi iste potrpežljivo prenašala. Deležna je bila tudi videnja, iz katerega je naslednjega dne pripovedovala Romarju naslednje:

"Videla sem Ignacija in Ksaverija v njuni prisrčni zvezi v Jezusu Kristusu. Povsod sem ju videla širiti tolažbo in ublažitev, videla sem ju učiti in pomagati ter služiti obupanim bolnim. Ko sem gledala to njuno delovanje in tako veliko učinkovitost med ljudstvi, se je moje srce obrnilo k njima in sem dejala: "Ko sta v vajinem življenju kot slabotna človeka iz Božje moči tako ljubila in pomagala, oh, kako moreta sedaj še močneje pomagati, ko sta čisto v luči in ljubezni! Glejta, tu so vajine svete kosti, ki so na Zemlji tako zelo delale za soljudi! Oh, tako pomagajta tudi sedaj; storita in izlijta milosti, vidva, popolni posodi ob studencu milosti!" Sedaj so mi izginile zemeljske slike in videla sem oba svetnika stati drug poleg drugega v višavi v svetlobnem svetu...

Klic - September 1998

Ignacij je imel čisto beli svetniški sij, Ksaverij je imel rdečkastega, imel je nekaj od mučeniške svetlobe. Medtem ko sem ju pa gledala in sta po njiju luč in življenje pritekala dol na mene, je cela moja duša postala bolj živa, in bilo je, kot da jima luč in tolažbo, ki sta mi jo prilivala dol iz Boga, v veliki in prisrčni polnosti molitve zopet vračam. Kajti prav tako, kot sem včeraj prejela molitev k Ignaciju, sem notranje prejela dotok besed ljubezni in veselja in sem klicala vse stvari k hvalnici in moledovanju; in moje srce je raslo in je postalo mnogotero se izlivajoče, in prosila sem in hvalila vse kore svetih, in ganjeni so bili blizu in daleč, in moja molitev je vendar bila vsa k Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu in k našemu Gospodu Jezusu Kristusu po sveti Materi Božji po vseh svetih in k vsem svetim po Ignaciju in Ksaveriju. Bilo pa ni drugače, kot da bi vedela, katere cvetice, vonji in barve in dragulji in biseri in sadeži so mojemu Bogu najljubši in najčistejši, in kot da delam z neskončnim dotokom teh bitij v veliki prisrčnosti venec, piramido, prestol iz tega in jim podajam tja gor Njemu in kot da mi vse to doteka od zgoraj, in sicer v luči, ki jo prejemam od obeh svetih." Ko ji je Romar (C. Brentano) popoldne bral staro pesem k obema svetnikoma, v kateri se poziva vse stvari k hvalnici,  je dejala: "Tako, ravno tako sem molila k njima tja gor."

"V tej radosti molitve in hvale in moledovanja za pomoč, je videnje v moji duši šlo narazen. Pa ni bilo tako, bilo je, kot da grem skozi prikazen obeh svetnikov notri v nebeški Jeruzalem. Veselja in blaženosti in veličastva pa sploh ne morem izgovoriti, ki sem jih tu videla.Tu ni bilo, kot da zagledam nebeški Jeruzalem z njegovimi zidovi in vratmi kot na vrhuncu življenjske poti kot tam ležeče mesto, temveč sem bila v sredi njega kot v nekem velikem svetlobnem in sijajnem mestu.  Tam se ne vidi nobenega neba nad seboj, ampak potekajo ceste navzgor in navzdol čisto neskončno v vse smeri; in vendar je vse urejeno in v redu in v neskončni složnosti in ljubezni. V sredini, v višini, vidim v nedoumljivi luči presveto Trojico in štiriindvajset očakov okoli Nje in pod Njo v lastnem svetlobnem svetu kore angelov. Vse svetnike pa vidim v njihovih redih, redovih in družbah v njihovih lastnih palačah, prestolih in sestavah, in tiste, ki me ravnokar zaposlujejo, ki jih častim in katerih kosti imam pri sebi, vidim jasneje ali mnogo bolje, bliže sem jim, grem skozi nje k drugim. Videla sem tudi delovanje svetnikov na čudovit način. Ko sem moledovala k njim, sem videla, da so se obrnili k presveti Trojici in da so žari iz Te izhajali k njim; in videla sem, da so svetniki potem šli k nekaj čudovitim drevesom in grmom, ki so stali na posameznih prostorih med palačami, in da so od njih pošiljali dol sadeže in roso in med. Videla pa sem zraven delovati angele, bili so hitri kot bliski, hitro so se gibali sem in tja, in kot da prinašajo dol blagoslov in kot da množijo tisto, kar so oni spodaj naprošali.

Videla sem Ignacija in Ksaverija pošiljati dol mojemu kraju in vsemu, za kar sem ju poklicala. Videla sem ju tudi pošiljati neznansko mnogo rose in medu v daleč oddaljene dežele. Potem vidim posamezne slike o ljudeh v stiski, ki so okrepčani, ki postanejo prisrčni, nenadoma vidim ljudi, kako ganjeni pridejo k sebi, vidim v temnih, daljnih deželah, kako se prebudi luč, kako se ta luč širi, vidim kako se moleči zbirajo okoli te luči. Svetnika sicer vidim vedno delovati z dobrimi deli, posebno tjakaj, kjer počivajo njune kosti, katere se svetijo v isti luči in v enaki barvi kot ona dva sama in se vedno kažejo kot del njiju; predvsem pa tja od koder prihajajo prošnje k njima.

Videla sem mnoge svete može okoli Ignacija; Frančiška Borgiasa, Karolusa Borromejusa, Alojzija, Stanislava Kostka, Frančiška Regisa, videla sem mnoge. Tudi tega tamle sem videla." Med temi besedami je Ana Katarina kazala naravnost predse, kot da kaže nenadoma pred njo stoječo prikazen. Romar je v prvem trenutku ni razumel in je mislil, da meni sv. Frančiška Asiškega; samo videla je sv. Frančiška Saleškega pred seboj, spodbujena po v njeni bližini nahajajočih se relikvijah. "Nisem ga pa videla pri Ignaciju, ampak zopet v nekem drugem koru škofov. Videla sem nepopisno mnoge, ki sem jih poznala in mnogim sem se približala v molitvi. Spočetka, ker sem gledala posebno na Ignacija, sem jih videla bolj od daleč, vendar vse ljubko ganjene in prijazne, toda končno sem prišla od enega do drugega.

Poti med palačami so bile obložene z biseri v vseh mogočih postavah in figurah in zvezdah, in tedaj sem v svoji preprostosti mislila, kajti tedaj je zraven mislilo neumno meso: no, poglej, to so zvezdice, ki se vidijo z zemlje. - Videla sem tudi Avguština in vse njegove redovne države in tudi škofa Ludgerusa, ki je imel cerkev na roki, kot se ga upodablja. Tako sem videla mnoge in vse z mnogimi znamenji pri sebi, ki sem jih poznala in ne poznala. Videla sem tudi sv. Joahima in sv. Ano, gotovo, ker je danes torek, ko sveto mater Ano vedno častim. Oba sta imela v roki zelenečo vejico, in ker nisem vedela, kaj to pomeni, sem dobila notranji opomin, da je to njuno hrepenenje po Mesiji, da je to, da je izšel v mesu iz njunega rodu. Imela sem tudi videnje o njunem hrepenenju na zemlji, njunem moledovanju, mrtvičenju, očiščevanju.

Tako sem vso noč prenašala svoje bolečine v tolažbi teh videnj. Ne morem povedati, kako krasne reči sem videla in kakšno resnico in jasnost od vsega; postave in prikazni niso bile sestavljene po naključju, vse je bilo kot eno in kot zaraslo, in eno je razložilo drugo in je živelo in ljubilo v drugem. Med vso sliko je bilo moje srce polno veselja in moja usta polna hvalnega petja." Pri tem pripovedovanju je bila vsa živahna in ganjena do solz veselja, medtem ko je bila telesno na smrt slabotna.


KLIC - Oktober 1998

21. junija jo je Romar našel polno veselja nad sv. Alojzijem, katerega praznik je obhajala v nebeški cerkvi. Pripovedovala je o tem:

"Bila sem v duhovni praznični cerkvi. Bilo je veliko slavje z mnogimi procesijami. Belo oblečena dekletca z lilijami v roki so nosila Mater Božjo na prestolu; dečki, tudi enako oblečeni, so nosili sv. Alojzija, ki je preko svoje črne redovne obleke nosil bel koretelj z zlatimi resicami; imel je tudi, kot drugi dečki, lilijo v roki.

Alojzija so usedli na prestol nad oltarjem in nad njim se je nahajal prestol Matere Božje; z Njo se je zaročil. Videla sem cerkev, kako se je zgoraj polnila s svetimi kori; okoli Alojzija sem videla Ignacija, Ksaverija, Borgija, Boromeja, Stanislava, Regija in še zelo veliko drugih svetih Jezuitov, višje gor še mnoge druge svete redovnike. Sicer je bila cerkev polna duš mladeničev in devic in otrok, ki so vneti od zgleda sv. Alojzija našli milost pred Gospodom. Bili so sami blaženi v cerkvi.

Po tem, ko je bil Alojzij počaščen z venci in kronami in vsemi mogočimi častmi, je zopet služil drugim, kajti tako je vedno pri takšnih slavjih.  Čaščeni postane po počastitvi vedno služabnik. Veličastva tega slavja sploh ne morem opisati, bilo je cerkveno slavje čistosti in nedolžnosti, ponižnosti in ljubezni. - Videla sem tudi njegovo življenje. Tako sem ga zagledala še kot majhnega dečka samega v neki veliki dvorani, kjer so po stenah visela vsa mogoča orožja, tudi vojaška torba. Videla sem, da je šel k njej, na njej nekaj odpel in iz nje izvlekel dolgo puško risanico. Boječ je bil pri tem; bilo je, kot da je nekaj za streljati. Videla sem ga s tem oditi in kmalu zopet vrniti in močno jokati ter puško zopet vtakniti v torbo, kot da obžaluje svojo krajo. Močno je jokal, in se pod torbo ulegel k steni. Potem sem videla vstopiti neko veliko ženo, izgledalo je, kot da ga tolaži. Odvedla ga je proč in on je vedno jokal, tudi ko ga je privedla k njegovemu očetu in materi, ki sta sedela v neki lepi sobi. Pripovedoval jima je o svoji napaki in je jokal kar naprej. Videla sem, da so mu potem dodelili nekega moškega, ki je bil vedno pri njem. Videla sem ga v njegovem otroštvu dolgo bolnega v postelji in nepopisno potrpežljivega, in kako so ga vsi služabniki radi imeli. Videla sem, kako so ga bolnega nosili v naročju, in kako se je bled in v vročici vedno smehljal. - Videla sem ga na drugem kraju, toda tudi v neki imenitni hiši. Bil je pohleven, resen deček. Videla sem, da je bilo okoli njega polno duhovnikov, in da je sedel v njihovi sredini in je govoril, in da so ga vsi z velikim zanimanjem poslušali. Bilo je, kot da ga pripravljajo za sveti Zakrament, in da jih, od Boga poučen, razsvetljuje nazaj. V tem času sem ga videla v čudoviti pobožnosti in hrepenenju. Kjer se je nahajal in kamor je šel, sem ga videla obračati se v smer, kjer se je v cerkvi nahajal presveti Zakrament. Videla sem ga, kako si je mnogokrat narisal kelih s hostijo ali monštranco na steno in pred njo moliti z neizrekljivo pobožnostjo, in če je nekdo prišel, je risbo hitro izbrisal. Pri tem sem mislila na sv. Barbaro, ki sem jo tudi videla to početi v ječi. Potem sem ga videla, kako je prejel sveto obhajilo v cerkvi, in sem videla sveto Hostijo svetlečo pred njim in kot da hiti v njegova usta. Videla sem ga, ko je bil v samostanu, in njegovo celico sem videla zelo majhno, zunaj postelje je bilo malo prostora. Pogosto sem videla, kako se je bičal, molil in videla sem ga svetlečega. Rečeno mi je bilo, da je bil njegov največji greh, da je bil po dneve dolgi molitvi raztresen pri eni Ave. Nobenega svojih tovarišev ni spustil k sebi. Videla sem, da so ga zelo ljubili, mu sledili do vrat, in kako jih ni pustil k sebi, da ne bi doživeli njegove revščine.

Videla sem ga od mladosti sem vedno s povešenimi očmi in nikoli ni pogledal ženskemu bitju v obraz. To ni bila nobena navidezna svetost, marveč odpoved, ki ga je držala čistega. Mnogokrat sem se čudila, ko sem prej o tem brala v življenjepisih.


4.  Kako koristno je klicati v krstni nedolžnosti umrle blažene otroke, se razsvetli iz naslednjega videnja, v katerem je Ana Katarina v svojih stiskah nekoč prejela od blaženih soigralcev iz otroških let tolažbo in pomoč. Nekega dne je pripovedovala:

"Blaženi soigralci iz moje mladosti so prišli pome. Šli smo na naša stara igrišča in od tam k jaslicam. Pred votlino je stal osel. Pognala sem se, se povzpela in se usedla nanj in rekla otrokom: "Tako je Mati Božja sedela na njem." Osel se je pustil božati in prijeti okrog vratu. Potem smo šli k jaslicam in smo molili. Otroci so mi potem dali množico jabolk, cvetic in šop vrtnic obdanih s trni. Vedno sem jih odbijala. Vprašali so me, zakaj jih v svojih stiski nikoli ne pokličem; da so mi tudi hoteli že mnogo pomagati; ljudje kličejo otroke tako malo in oni bi mogli toliko storiti pri Bogu, posebno oni, ki so umrli takoj po krstu. En takšen otrok je bil tudi zraven; dejal mi je, da sem mu izmoledovala njegovo srečno smrt, in ko bi to starši vedeli, bi bili hudi name. Spomnila sem se, da mi je bil prinešen po krstu. Dvignila sem ga kvišku in iz vsega srca molila, naj ga Bog  raje vzame k sebi v njegovi nedolžnosti, preden bi se mogel izgubiti. Otrok se mi je sedaj zahvalil,  da sem mu izprosila nebesa, da bo tudi zame molil. Otroci so mi rekli, naj se posebno moli, da otroci ne umrejo brez krsta; če se za to moleduje, Bog pošlje pomoč. Pogosto imam slike o tako izprošeni pomoči."

Pozneje je v zamaknjenju klicala po spovedniku, moledovala za njegovo molitev in govorila: "V tem trenutku umira okoli 5000 ljudi. Med njimi je mnogo duhovnikov. Moliti je treba, v dolini Jozafat pridejo zopet vsi k nam, mislijo na nas. Bog naj jim da večni mir, in Gospod naj jim sveti! Presenetljiva množica da je v različnih stanjih. Stojim na loku na Zemljo. Od mnogih točk prihajajo žarki k meni, in skozi nje vidim stanje in okoliščine umirajočih kot skozi cev. Nekaj jih umira čisto zapuščenih."


III. VIDENJA BL. ANNE KATARINE EMMERICH - O VICAH

KLIC - November 1998

Doslej je bilo že raznotere govora o globokem sočutju do ubogih duš, ki je Ano Katarino Emmerich brez prestanka nagibala k molitvi in vsakovrstnim žrtvam in dobrim delom; sedaj pa naj zvrstimo tudi njena obširna videnja o različnih stanjih trpljenja umrlih in posamezna dela pomoči za iste, da bi si bralec lahko ustvaril kar najpopolnejšo sliko o njeni neizmerni dejavnosti. Ko je Romar (Clemens Brentano) prebil v njeni bližini prvi praznik Vseh svetih in Vernih duš, in ga je videla, kako je tudi on bil brezbrižen do umrlih, in se tako z lahkoto pomiri s predstavo, kot da oni naše pomoči več ne potrebujejo ali pa ne tako mnogo, kot so je vendarle potrebni,  je mnogokrat tožila:

"Žalostno je, kako se sedaj tako malo pomaga vernim dušam in njihova beda je vendarle tako velika, same si sploh ne morejo pomagati. Ko pa nekdo zanje moli, nekaj zanje trpi, daruje miloščino, to jim v trenutku pride v dobro. potem so tako vesele, tako blažene kot od žeje medleči, ko se mu ponudi sveža pijača."

In ko je zaznala, da so njene besede naredile vtis na Romarja, mu je tudi razložila, kakšna moč tolažbe in pomoči je v zaslužnih dejanjih, ki se jih daruje s čistim namenom za uboge, kot je v vajah resnega samozanikanja, mrtvičenja lastne volje, premagovanju napačnih nagibov in v razdraženosti čustev, v dejavni potrpežljivosti, v krotkosti, v temeljitem ponižanju, srčnem odpuščanju, resnični dobrovoljnosti in podobnem.

"Ah", je ponavadi rekla, "uboge duše morajo tako veliko trpeti zaradi svoje popustljivosti, zaradi udobne pobožnosti, zaradi pomanjkanja gorečnosti za Boga in za rešitev bližnjega. Kako naj se jim pomaga, če ne z zadostilno ljubeznijo, ki zanje daruje tista dela kreposti, ki so jih sami v življenju posebno zanemarjali? Svetniki v nebesih ne morejo več zanje delati pokore in zadoščevati; to morajo pričakovati od otrok vojskujoče se Cerkve. In kako zelo hrepenijo po tem! Vedo, da nobena dobra misel, nobena resna želja, ki jo ima živeči zanje, ni brez učinka, in vendar, kako malo se jih briga zanje!  Duhovnik, ki moli pobožno svoj brevir z namenom, zadostiti za opuščanja, za katera se morajo duše še pokoriti, jim lahko pripravi neverjetno tolažbo. Ja, moč duhovniškega blagoslova prodre do vic in kot nebeška rosa poživi duše, katerim se ga pošlje s trdno vero. Kdor bi lahko vse to videl kot jaz, ta bi gotovo pomagal po svoji zmožnosti."

Najbolj je obžalovala tiste umrle, ki jih preživeli čezmerno hvalijo in jih zavoljo naravnih lastnosti in odlik dvigajo v nebo; ali, o katerih preživeli iz mehke, prenapete ljubezni ne morejo prenesti misli, da so še v stanju muk in prečiščevanja; kajti take je videla kot najbolj uboge in zapuščene. "Neizmerno hvalo" je pogosto izjavila "vedno vidim kot bistveno izropanje in zapostavo tistega kateremu se daje nazaslužena hvala."

Ko se je nekoč Ana Katarina spustila v daljši razgovor z zaradi takih pojasnil globoko ganjenim Romarjem o razmerju preživelih z umrlimi, je ta potem njene pomembne izjave strnil v naslednji sestavek:

"Vse, kar človek misli, govori in dela, ima v sebi nekaj živega, kar deluje naprej k dobremu ali zlu. Kdor je storil hudo, mora pohiteti, da svojo krivdo izbriše s kesanjem in priznanjem v zakramentu pokore, sicer posledic zla in vsega njegovega razvoja samo zelo težko ali pa sploh ne more več preprečiti. To sem pogosto telesno čutila pri boleznih in trpljenju prenekaterega človeka in pri neblagoslovu prenekaterega kraja, in vedno je bilo pokazano, da ima nespokorjena in nezadoščena krivda nepreračunljive posledice. Videla sem kazni nekaterih grehov do poznih potomcev kot nekaj naravno potrebnega, prav tako učinek kletve, ki leži na nepraviLnem imetju, ali nenaključni stud prEd kraji, kjer so se zgodili ostudni zločini. To vidim kot tako naravno in nujno, kot blagoslov  blagoslovi in čvrsto posvečuje. Kolikor dolgo mislim, imam živ občutek za blagoslovljeno in neblagoslovljeno, za sveto in nesveto. Sveto me priteza in neupirljivo mu sledim, nesveto me odbija, me plaši, mi vzbudi srh, ja moram se z vero in molitvijo boriti proti njemu. Posebno jasen in živ mi je bil ta občutek pri človeških kosteh, ja pri najmanjšem prašku nekega telesa, ki je nekoč obdajalo dušo. Z močjo tega občutka sem vedno morala verovati, da je zveza med vsemi dušami in njihovimi telesi, kajti čutila in videla sem čisto razločno najrazličnejša stanja in delovanja pri okostjih na grobovih in cerkvenih pokopališčih. Pri posameznih okostjih sem imela občutek luči, prekipevajoč blagoslov in blagor, pri drugih sem občutila različne stopnje revščine in potrebe, in čutila sem se naprošeno za molitev, post in miloščino. Pri prenekateih grobovih pa sta me prevzela strah in groza. Ko sem ponoči morala moliti na cerkvenem pokopališču, sem občutila na takšnih grobovih še globljo temo kot je noč sama, bilo je še bolj črno od črnega, bilo je kot da bi izrezali luknjo v črn prt, kjer se potem vidi kot še bolj črno. Včasih sem videla kot da se dviga črn dim iz takih grobov, da me je obšla zona. Zgodilo se mi je tudi, da sem, ko me je prevzela želja pomagati, da bi vdrla v to temo, občutila odboj ponujene pomoči. Živo prepričanje o presveti Božji pravičnosti mi je bilo potem kot angel, ki me je iz strahote takega groba vodil nazaj. Ob drugih grobovih sem videla svetlejši ali motnejši sivi senčni steber, na nekaterih svetlobni steber, močnejši ali slabotnejši žarek, na mnogih pa nisem videla nič prikazanega, kar me je vedno globoko razžalostilo. Dobila sem notranje prepričanje, da so svetlejši ali motnejši žarki iz grobov, izrazi ubogih duš o stanju njihove potrebe in da so oni, ki ne želijo dati nobenega znamenja, najdlje zadaj in brez vsake pomoči v vicah, da se nihče ne spomni nanje, da so brez vsake sposobnosti delovanja in v sodelovanju s cerkvenim telesom najdlje postavljeni nazaj. Ko sem moleč ležala na takih grobovih, sem pogosto slišala mučen, zamolkel glas iz globine, ki je vzdihoval k meni kvišku: "Pomagaj mi ven!" In čutila sem strah nekega čisto nepomogljivega človeka razločno v meni sami. Molila sem za te nepomogljive pozabljene, vedno z večjo gorečnostjo in bolj vztrajno kot za druge in večkrat sem videla nad takšnimi praznimi, nemirnimi grobovi polagoma nastajati sive senčne stebre in kako so se z nadaljevanjem molitvene pomoči vedno bolj razsvetlili. Grobovi, na katerih sem videla svetlejše ali motnejše senčne stebre, so mi bili razloženi kot grobovi takih, katerih uboge duše niso čisto pozabljene, niso čisto zvezane, in ki so s stopnjo svoje očiščevalne muke ali s pomočjo in molitvijo živečih prijateljev v več ali manj tolažilnem razmerju do vojsujoče se Cerkve na zemlji. Imajo še milost, da dajo neko znamenje od sebe v občestvu, so v hkrati k luči in k blaženosti, moledujejo k nam, kajti ne morejo si same pomagati in kar storimo zanje, to prinesejo v dar našemu Gospodu Jezusu za nas v dar. Vedno se mi prikažejo kot uboge ujetnice, ki lahko še s krikom, s prošnjo, z iztegnjeno roko iz ječe spodbujajo sočutje svojih soljudi. Ko sem tako gledala neko cerkveno pokopališče, kjer so mi stopile te prikazni pred dušo v njihovi različni stopnji luči in teme, je vse bilo kot vrt, ki ni v isti negi ali je delno čisto opuščen, in o sem potem prav molila in delala in sem tudi druge k temu priganjala, je bilo tako, kot da rastline vstajajo, kot da smo zrahljali in poživili zemljo in da čisto skrito seme prodira na dan - in da rosa in dež prihaja nad vrt. Ah, ko bi vsi ljudje to videli kot jaz, gotovo bi še bolj pridno kot jaz delali v tem vrtu.

Ko na cerkvenih pokopališčih pridem do takšnih videnj, se lahko prav tako prepričam o krščanski pridnosti in ljubezni nekega občestva, kot se lahko po stanju polj in vrtov okoli nekega kraja sklepa o pridnosti in delu prebivalcev. Bog mi je mnogokrat v življenju dal milost, da sem pred svojimi očmi videla mnoge duše, kako so se z neskončnim veseljem dvigale iz vic v nebesa.

Kot pa ni nobeno delo, nobena pomoč v stiski brez truda, boja in napadov, tako sem bila kot mlad, zdrav otrok in kot čila devica pri moji molitvi pri grobovih in na cerkvenih pokopališčih na hud način motena, strašena in trpinčena od neblaženih duhov ali od samega hudobnega sovražnika. Hrup in strašne kazni so me obdajale, pogosto sem bila na grobovih vržena na tla, mnogokrat zalučana sem in tja, včasih me je hotela neka sila potisniti s pokopališča.

KLIC - December 1998

Imela pa sem od Boga milost, da se nisem bala in da se nisem niti za las umaknila sovražniku, in kjer sem bila motena, sem podvojila svojo molitev.

O, koliko hvale sem bila deležna od ljubih ubogih duš; ah, ko bi le vsi ljudje hoteli to veselje deliti z menoj! Kako obilne so milosti na zemlji, toda kako se pozabijo in zapravijo, medtem ko uboge duše tako zelo vzdihujejo za njimi! V svojih raznolikih prostorih z različnimi mukami so polne strahu in hrepenenja, tako medleče za pomočjo in rešitvijo. In kakor je velika njih stiska, hvalijo vendar našega Gospoda in Zveličarja. Vse, kar storimo zanje, rodi neskončno radost."


2.  Ana Katarina pripoveduje 2. novembra 1819:

"S  svojim Vodičem sem prišla na mračen kraj. Hodila sem po prostoru daleč naokrog in tolažila. Duše sem delno videla kot do polovice, delno do vratu, sploh več ali manj potopljene v temo. Bile so ena poleg druge, toda vsaka kot v ločeni ječi. Nekaj jih je trpelo žejo, druge hlad, druge vročino, niso si mogle pomagati in so bile v neskončni muki in hrepenenju. Videla sem mnoge, ki so bile odrešene; njihovo veselje je neizrekljivo. Lebdeč kvišku v velikem številu v samo sivi dušni postavi, so prejele med kratkim prehodom v višji kraj za malo časa oblačila in znamenja njihovega stanu, ki so ga opravljale na zemlji. Kraj pa, v katerem so se zbirale, je bil velik prostor nad vicami, in je bil obdan z ograjo iz trnja. Tu sem sedaj videla mnoge zdravnike odrešene, bili so sprejeti od neke vrste sprevoda svojih stanovskih tovarišev in ti so jih vodili navzgor. Videla sem tudi mnoge vojake priti ponje, kar me je za uboge polane ljudi zelo veselilo. Videla sem malo redovnic, še manj sodnikov; toda mnogo devic, ki bi se ob priložnosti posvetile redovniškemu stanu, in sem jih videla, kako so ponje prišle blažene nune. Videla sem tudi nekaj starih kraljev in duše iz kraljevskih družin, več duhovnikov, tudi mnogo kmetov. Med vsemi temi dušami sem videla mnoge znance, mnoge iz tujih krajev po svojih oblačilih. Vsak stan so vodile navzgor duše iz istega stanu, v različne smeri, in med vodenjem kvišku so zopet izgubile zemeljska znamenja in prejela svetlo, blaženo oblačilo. V vicah nisem poznala samo svoje znance, ampak tudi sorodnike mojih prijateljev, ki jih nisem nikoli videla. Najbolj zapuščene sem videla tiste dobre uboge duše, ki nimajo nikogar, ki bi nanje mislil, in takih je tako veliko od naših tovarišev v veri, ki ne molijo. Za take vedno največ moliM.

Nato sem prišla v drugo videnje. Nenadoma sem stala tam oblečena kot kmečka deklica, kot sem hodila v prejšnjem življenju. Nosila sem trak na čelu in čepico na glavi. Moj Vodja me je pripeljal trumi naproti, ki je svetleča prihajala iz nebes. Bile so same kronane postave, nad katerimi je lebdel Zveličar s križno palico z zastavico. Bilo jih je okoli sto, večinoma device, samo tretjino moških. Vsi so bili v kraljevskih oblačilih z mnogoterimi križem sijočimi barvami slave, po čemer je njihov izgled postal prav čudovit. Nosili so odprte obročne krone in tudi zaprte kronske čepice. Med njimi so bili mnogi zaznamovani z ranami, ki so širile rdeč sij. Moj Vodja me je vodil k njim in sem bila strašno plaha in nisem vedela, kako naj se vedem do teh kraljev. Moj Vodja je dejal: "Ti lahko vse to še postaneš," in oblečena sem bila v nunsko oblačilo. Sedaj sem videla okrog sebe vse, ki so bili navzoči pri moji preoblačitvi v samostanu in posebno blažene nunice našega samostana. Videla sem, kako so nekatere, ki sem jih v življenju poznala in bila z njimi v stiku, gledale k meni iz vic. Prepoznala sem pravo in lažno sočutje. Mnoge so gledale žalostne za menoj, in marsikaj so obžalovale, ko sem zopet morala proč od njih. Bili so meščani iz mesteca.

3.  24. septembra 1820 je pripovedovala: "V svatbeni hiši sem imela težko delo, ki ga nisem mogla dokončati. S čisto, neuporabno in togo metlo naj bi pometla ven mnogo nesnage; s tem pa nisem uspela. Tedaj je prišla k meni moja mati in mi pomagala in tudi neka prijateljica, kateri sem pred njeno smrtjo podarila podobo sv. Katarine, ki sem jo prejela na nadnaravni način. Podobo je nosila na prsih in je mnogo govorila z menoj. Moja mati me je vodila do mnogo bivališč duš in spomnim se, da sem bila prepeljana na neko goro, iz katere mi je stopil nasproti nek duh, bakreno rdeč in lesketajoč, priključen na verigo. Tu je bil že zelo veliko časa in zapuščen od vsake pomoči. Nihče ni mislil nanj, nihče mu ni pomagal ali molil zanj. Govoril je samo malo besed in vendar sem izvedela celo njegovo zgodbo, od katere imam še nekaj v spominu. Bilo je za časa nekega kralja v Angliji, ki je bila v vojni s Francijo, angleški vrhovni poveljnik v tej deželi, kjer je močno divjal in zagrešil krutosti. Bil je slabo vzgojen in bilo mi je, kot da je tega kriva njegova mati; vendar je imel vedno neko skrivno spoštovanje pred Marijo. Uničil je vse slike in ko je nekoč prišel mimo zelo lepega stebra s podobo Matere Božje, jo je tudi hotel uničiti, toda obšla ga je neka ganjenost in ni storil. Nato je padel v vročico in bi se rad spovedal, pa je izgubil zavest; vendar je umrl z močnim obžalovanjem. Tako je našel usmiljenje in ni bil zavržen. Lahko bi se mu še pomagalo, toda bil je čisto pozabljen. Dejal je, posebno s svetimi mašami bi se mu lahko pomagalo; ja, da bi se z majhnim lahko osvobodil mnogo časa prej. Ta kraj, da niso (navadne) vice. Vedno sem ga videla kot od psov oblajanega in razmesarjenega, ker je ljudi tako mučil...


KLIC - Januar 1999

Pogosto je ležal priključen v različnih položajih, tudi kot v zgubanem in je bil prelivan z vrelo krvjo, ki mu je tekla skozi vse žile. Dejal je, da mu je UPANJE ODREŠENJA NAJVEČJE OKREPILO. Ko je končal pogovor z menoj, se je zopet potopil kot v goro. Prostor, kjer je stal, je bil prekrit kot s plamenečo travo. On mi je govoril tudi že prej, sedaj je bilo tretjič."

27. septembra 1820: "Danes ponoči sem mnogo molila za uboge duše in sem videla MNOGA NJIHOVIH KAZENSKIH STANJ in čisto NEDOUMLJIVO BOŽJO USMILJENOST. Videla sem zopet tudi nesrečnega angleškega vojščaka ter molila zanj. Videla sem neskončno USMILJENOST in PRAVIČNOST BOGA in kot, ničesar zares dobrega v človeku, ki se, še preostalo v njemu, izgublja. VIDELA SEM DOBRO in ZLO IZ PREDNIKOV NAPREJ DELOVATI V OTROCIH in jim po NJIHOVI VOLJI in SODELOVANJU  BITI V SREČO ali NESREČO. Videla sem iz zakladov Cerkve in ljubezni njenih udov na čudovit način preiti kot pomoč dušam. in VSE JE BILO kot PRAVI NADOMESTEK in POLNJENJE NJIHOVIH POMANJKLJIVOSTI. USMILJENJE IN PRAVIČNOST SI NISTA NASPROTNI in sta vendarle obe neskončno veliki.
Videla sem MNOGO STANJ ČIŠČENJA: posebno sem videla KAZNOVANE one UDOBNE, MIRNO SEDEČE DUHOVNIKE, ki so ponavadi rekli: "JAZ SEM ZADOVOLJEN Z MALIM PROSTORČKOM V NEBESIH, molim, berem maše, spovedujem itd." Trpeti morajo neizrekljive muke in hrepenenje po dobrih delih; in vse duše, ki so pogrešale njihovo pomoč, morajo gledati pred seboj in morajo mirno sedeti in srce se jim trga od želje pomagati in delovati. Vsa njihova togost postane duševna muka, njih mir postane nemir, njih nedelavnost okov, in vse TE KAZNI NISO IZNAJDBE, temveč IZHAJAJO KOT BOLEZNI IZ ZLA razumljivo in čudežno.

Pri tej priložnosti sem videla mnogo od vic in posebno od STANJA OTROK, umorjenih PRED in PO PORODU, kar ne morem povedati dovolj jasno, zato to preskočim. Toliko sem bila vedno gotova, da vse dobro, naj bo v duši ali telesu, prodre na svetlo, kot vse hudo v temo, če ni zadoščeno in izbrisano, da sta PRAVIČNOST in USMILJENJE v BOGU POPOLNOSTI in da se ZGODI PRAVIČNOSTI IZ NJEGOVE USMILJENOSTI, iz neizčrpnih ZASLUŽENJ JEZUSA KRISTUSA in Z NJIM ZEDINJENIH SVETIH V CERKVI s sodelovanjem in verujočega, upajočega, ljubečega dela udov NJEGOVEGA DUHOVNEGA TELESA. Vedno sem videla, da NI NIČ IZGUBLJENO, če se ZGODI V CERKVI v ZEDINJENJU z JEZUSOM; da VSAKA POBOŽNA ŽELJA, vsaka DOBRA MISEL, vsako DELO LJUBEZNI ZAVOLJO JEZUSA, PRIDE  DOBRO za DOPOLNITEV TELESA CERKVE, in da je človek, ki NE DELA NIČ, KOT POLN LJUBEZNI MOLI K BOGU ZA SVOJE BRATE, VKLJUČEN V VELIKO REŠITEV PRINAŠAJOČE  DELO."

6. oktobra 1820: "Imela sem VIDENJE o pobožnem v frančiškanu na TIROLSKEM.  Videla sem, da je imel predvidenje nevarnosti, ki grozi iz nekega političnega shoda, ki se približuje svoji izpolnitvi. Bilo mu je naloženo, da neprestano moli za Cerkev; in videla sem ga moliti pri njegovem samostanu, ki ni bil velik, blizu mesteca. Ponoči je klečal pred čudodelno podobo Matere Božje, in sem videla, da je hudič delal velik trušč v cerkvi, da bi ga motil, z bučanjem in strašnim prasketanjem proti oknom, s tem, da se je v podobi črnega vrana zaletaval vanje. Pobožni redovnik pa se ni pustil motiti in je nadaljeval z molitvijo z razprostrtimi rokami. Zavoljo te molitve sem potem videla k mojemu ležišču pristopiti tri postave. Ena je bilo bitje kot moj Vodja; pristopila je bližje k meni; obe drugi sta bili duši, ki sta prosili molitve. Izvedela sem, da je to duša katoliškega kneza iz Brandenburga in nekega pobožnega avstrijskega cesarja in da sta mi bila pripeljana za priprošnjo po molitvi tega frančiškana, ki je videl isto nevarnost kot jaz. Moledovala sta za zvišanje njunega stanja, da bi lahko vplivala na njuna sedanja naslednika na zemlji. Izvedela sem, da imajo takšne duše več odnosa do njih kot druge. Nenavadno mi je bilo, da je vodeči duh sam vzel moji roki in ju dvignil kvišku. Njegova roka se je čutila mehka in lahka kot iz nežnih peres; kolikorkrat pa sem svoji roki spustila, ju je zopet dvignil in dejal: "Še naprej moraš moliti!" To je, česar se spomnim."


4. Na Vse svete 1820 je bila Anna Katherina kot ponavadi tega dne v hudem zadoščevalnem trpljenju za uboge duše. Ginila je, poroča Romar, od žeje in od vročice, pila pa ni, da bi omilila muko onih. Bila je polna želje pomagati, čisto blaga in potrpežljiva v svojih bolečinah. Zelo izčrpana je pripovedovala naslednje:

"Moj Vodja me je vodil kvišku. NISEM IMELA DOLOČENEGA OBČUTKA NEKE SMERI NEBA; toda bila je zelo naporna pot. Vedno se je vzpenjala navzgor in čisto ozka je vodila kot svetel most strmo na strašno višino. Na obeh straneh je bila noč; morala sem hoditi po straneh, tako ozka je bila steza. POD SEBOJ SEM VIDELA ZEMLJO POLNO LUČI in MEGLE in LJUDI BRODITI V BEDI in MOČVIRJU. Bila sem skoraj vso noč v tem težkem vzpenjanju; pogosto sem se zgrudila in sem menila, da bom padla dol, potem pa mi je moj Vodič podal roko in me vodil naprej. Mogoče je, da sem POTOVALA V NEKO ZEMELJSKO SMER, kajti moj Vodič mi je NEKAJKRAT POKAZAL PUŠČOBNE KRAJE NA ZEMLJI kjer so se dogajale gotove SKRIVNOSTI VODENJA BOŽJEGA LJUDSTVA. Videla sem VSE MOGOČE KRAJE, kjer so HODILI OČAKI in potem IZRAELOVI OTROCI. Bilo je, kot da IZSTOPAJO TI KRAJI, ko je moj Vodič pokazal nanje, svetli iz noči in daljave proti meni. Bili so PUSTINJE,  RAZPADLI DEBELI STOLPI,  MOČVIRJA, VELIKA PRIPOGNJENA DREVESA...


VIDENJA ANNE KATHARINE EMMERICH
Klic - Februar 1999

Dejal mi je, da bodo vsi TI KRAJI ZOPET OBDELANI  in NASELJENI OD KRISTJANOV, potem ko bo POSLEDNJI ČAS. Na tej stezi so mnoge duše v spremstvu svojih vodičev, prilebdele kot sive postave iz noči k nam. Bilo je, kot da bi letele iz globoke noči po tej tanki svetlobni niti, po kateri sem z muko med stalnim moledovanjem in molitvijo hodila. Niso prišle na stezico samo, temveč so lebdele levo in desno na polovični višini poleg mene in za menoj vzdolž stezice. Bile so duše umrlih te dni, za katere sem bila poklicana trpeti in moliti, kajti pred nekaj dnevi so se mi prikazali Terezija, Avguštin, Ignacij in Ksaverij in so me pozvali k molitvi in delu, tega dne naj bi izvedela zakaj.

Moja stezica ni vodila v prave vice; te so se nahajale pod njo in videla sem te duše, osem in več dni vstopati vanje po moji molitvi, ki sem jo morala nadaljevati. Kraj, v katerega sem vstopila, je bilo VELIKO OKOLJE BREZ NEBA: BILO JE, KOT DA JE ZGORAJ VSE ZARASLO, KOT Z NEKIM SVODOM, kot neka UTA. Pač pa so bila tu DREVESA, SADEŽI in  CVETICE, toda vse je bilo MRAČNO in brez TRPLJENJA in VESELJA. Tu so bili NEŠTEVILNI ODDELKI ZOPET LOČENI s POSEBNIMI VRSTAMI PARE, MEGLE, OBLAKOV ali LOČITVAMI, po različnih zamislih razmejitve in omejitve; in videla sem v TEH PROSTORIH SKUPAJ BIVATI MANJ ali VEČ DUŠ. To je bilo bivališče MED VICAMI IN NEBESI.

Pri mojem prihodu sem tam videla množico duš, vedno po tri in tri v spremstvu angela, KAKO SO ODLEBDELE V ENO STRAN in se vzpenjale gor, od koder se je iz daljave svetlikala luč. Bile so izredno vesele. Vse te DUŠE SEM VIDELA BLEŠČATI SE BARVNO; medtem ko so IZHAJALE, je postajala barva njihove slave čistejša. Dobila sem tudi pojasnilo o pomenu njihovih BARV: RDEČE se je svetila GOREČA LJUBEZEN, ki je na zemlji niso izvajale čisto in jih je mučila; BELO se je svetila ČISTOST MIŠLJENJA,  ki so jo zaradi lenobe zanemarile; ZELENO POTRPEŽLJIVOST, ki so jo z nevoljo pomračile; RUMENO in MODRO sem pozabila. Duše so šle ven vedno po TRI in TRI, me pozdravile in se zahvalile. Zelo mnogo jih je bilo, ki sem jih poznala, večinoma ljudje iz srednjega sloja in kmetje. Videla sem IMENITNEJŠE LJUDI, vendar zelo malo. Čeprav tu ni nobene stopnje, se vendar da razlikovati finejša omika. BISTVENA RAZLIKA JE V RODOVIH in lahko se jih PO IZGLEDU RAZLIKUJE. SPOL se razlikuje v MOČI, STROGOSTI, ODLOČNOSTI v bistvu pri moških dušah, v ŽENSKIH je nekaj MEHKEGA, TRPEČEGA, SPREJEMLJIVOSTI, ne da se opisati. V tem prostoru se zadržujejo ANGELI, ki DUŠE HRANIJO S SADEŽI IZ KRAJA; tudi že delujejo na vice in na zemljo, imajo tudi ZAVEST NEBEŠKEGA ZADOŠČENJA in HREPENENJE in ČAKANJE je zadnja muka. Šla sem s tega kraja naprej na njegov konec in sem videla skozi POVEČUJOČO SE ODPRTINO v PROSTOR, SVETLEJŠI in OKRAŠEN Z LEPŠIM CVETJEM. Notri sem videla kot GIBANJE ANGELOV; rečeno mi je bilo, da so se  TU NAHAJALI OČAKI PRED KRISTUSOVIM PRIHODOM V PREDPEKEL in pokazano mi je bilo, kje je bil Adam, kje  Abraham, kje Janez. Od tam sem prišla levo po težavni poti domov. Prišla sem na goro, kjer sem videla moškega, preganjanega od psov; ni ga bilo več tu, bil je v vicah."

3. november: "Danes ponoči sem smelo klicala k vsem svetim, katerih kosi so pri meni, in sem posebno povabila moje ljube, blažene sestre Madlenchen von Hadamar, Columbo von Bamberg, naj pridejo z menoj v vice in pomagajo ven dušam, ki so Jezusu in Mariji najljubše. Imela sem tudi veselje, videti mnoge v napredovanju in odrešene."

4. november: "Danes ponoči sem šla skozi vso škofijo in sem bila posebno v katedrali, kjer sem zagledala VSE ZAMUJENE DOLŽNOSTI in ZANIKRNOSTI DUHOVŠČINE kot z blatom napolnjen in umetno pokrit prostor. Vso veliko nesnago sem morala nesti k vodi, ki jo je odplaknila. Zelo sem se namučila. Med tem delom je prišla k meni duša hčere neke žene iz mojega kraja in mi rekla, naj vendar pridem na pomoč njeni materi v vicah. Tudi spremljala me je tja. Videla sem mater, ki je bila ZELO ČENČAVA in SLADKOSNEDA čisto samo, brez družbe sedeti v prostoru kot majhna kuhinja, polno dolgočasja in vedno je momljala z usti, kot da se sladka in prežvekuje. Zelo me je prosila, naj ostanem pri njej to noč. Prišla je tudi v višji, boljši prostor pred svojim, in bila sem pri njej, da jo tolažim.

Uboge duše so poučene O TEM, KAJ SE DOGAJA V NEBESIH IN NA ZEMLJI V ZVEZI Z REŠITVIJO, poučujejo jih angeli. Taka je bila duša hčere, ki me je poklicala sem k svoji materi. Tolažila sem to ženo. DELOVATI TE DUŠE SPLOH NE MOREJO. V VICAH NI NOBENE  NARAVE, NI DREVESA, NOBENEGA SADEŽA. VSE JE BREZ BARVE svetlejše in temnejše po stopnji očiščevanja. BIVALIŠČA so tudi PO NEKEM REDU.

SODBO nad neko dušo vidim TRENUTNO NAD KRAJEM SMRTI ČLOVEKA. Vidim Jezusa, Marijo, zavetnika duše in njenega angela zraven; tudi pri PROTESTANTIH vidim navzočo MARIJO. Ta sodba je opravljena v zelo kratkem času.

6. november: "Zvečer sem mislila, da so uboge duše gotove svojega upanja, in hudobni ljudje, da so čisto v nevarnosti, da se izgubijo, zato hočem zanje moliti. Tedaj je stopil sv. Ignacij predme in je imel ob eni svojih strani gizdavega, prostega, zdravega človeka, ki sem ga poznala, in na drugi strani človeka, ki je tičal do preko vratu v močvirju, je bedno kričal in si ni mogel pomagati; z eno roko je potisnil nekoliko ven svoje prste. To je bil umrli duhovnik, ki ga nisem poznala. Ignacij me je sedaj vprašal: "Za koga boš sedaj prosila za pomoč, za gizdavega hudobneža, ki se lahko pokori, če hoče, ali za nemočnega, ki si ne more pomagati?""


Klic -  Marec 1999

"Stresla sem se od strahu po vseh udih in morala sem močno jokati. Kmalu sem bila odvedena na mučno pot in sem molila za duše. Nato še v VELIKO KAZNILNICO in DELOVNO HIŠO. Mnogim, ki so zavedeni in zaradi stiske padli v zločine, sem se mogla narediti opazno in jih ganiti.  Hudobneži so bili neganljivi. To je bila KAZNILNICA V MOJI DOMOVINI. Bila sem še na mnogih takih krajih, tudi v zaporih, kjer so ljudje z dolgimi bradami ležali pod zemljo. Bili so v dobrem duševnem stanju in so se pokorili; tolažila sem jih. Vse te KRAJE SEM VIDELA KOT VICE NA ZEMLJI. Potem sem morala še k nekaterim škofom. Enega zelo posvetnega sem srečala na pojedini, h kateri so bile povabljene tudi ženske. Izračunala sem stroške pojedine, ter izračunala, koliko ubogih bi lahko s tem živelo. To sem mu očitala, in ker je zaradi tega postal tako zelo nejevoljen do mene, sem rekla,  bo to zapisal angel, ki stoji nad njim s knjigo in palico. On pa je dejal, da to ni nič, da se drugje dogaja še hujše. To sem tudi zares videla, ampak vsepovsod tudi kazenske angele."

V ta s tako velikim trpljenjem povezana molitvena dela za uboge duše je na koncu osmine vstopila tolažilna slika, v kateri je zagledala učinek vseh dobrih del, ki jih je zanje opravila od otroštva sem. "Znašla sem se v koči staršev in bilo je, kot da bi se naj poročila. Vse duše, za katere sem kdajkoli molila, so prišle in prinesle vsa mogoča darila, ki so jih naložile na nevestin voz. Nevestina hiša pa je bila šola v katero sem hodila kot otrok; sedaj je bila mnogo lepša in večja. Oni dve stari sveti nunici, sta bili moji družici. Sedaj je prišel tudi moj ženin in nevestin voz. V šolski zgradbi sem še mislila: "Sedaj sem tu tretjič; prvikrat, ko so me kot otroka pripeljali v šolo in se mi je na poti prikazala mati Božja z Najmlajšim in rekla, če se bom dobro učila, bi naj postal moj ženin; drugič, ko sem šla v samostan in sem v šolski zgradbi bila v nekem videnju zaročena, in sedaj tretjič, ko naj bi imela poroko." Sedaj je vse bilo polno razkošja in sadežev; in hiša in vrt sta se dvignila kvišku nad zemljo, in gledala sem dol na pusto, motno zemljo."

9. novembra: "Morala sem PREDELATI VEČ VINOGRADOV, kjer je slabo izgledalo s prekritjem trt pred mrazom. Prišla sem tudi v Koblenz in sem v bližini z mnogo truda morala delati v TREH VINOGRADIH. Ker sem sedaj nameravala, obrniti se k vernim dušam, JE PRISTOPILO OKOLI MENE DEVET POSTAV, ki so IMELE SVEŽENJ NA RAMENIH. DESETA POSTAVA JE SVOJ SVEŽENJ ODLOŽILA IN JE STEKLA PROČ; JAZ PA SEM MORALA NJEN TEŽEK DOLG SVEŽENJ VZETI NA RAMO IN POD ROKO IN SE Z NJIM, OBDANA OD DEVETIH POSTAV, morala vzpenjati PROTI VZHODU. POT NI BILA NARAVNA; vodila je naravnost proti Jutrovem in se je lesketala, na obeh straneh pa noč in megla. Ko sem se POD SVOJIM SVEŽNJEM ZGRUDILA IN NISEM MOGLA VEČ NAPREJ, se je ob poti prikazala klop na katero sem potem odložila svoje breme. V SVEŽNJU JE BILA VELIKA ČLOVEŠKA POSTAVA in sicer ona, ki mi jo je pred nekaj dnevi sv. Ignacij pokazal kot v blatu pogreznjeno; in izvedela sem, da je to EDEN ZADNJIH VOLILNIH KNEZOV IZ KOELNA. Na ROKI JE TUDI IMEL PRITRJEN KLJUČ. DEVET DRUGIH JE BILO KOT TEKAČI, ki so jih IMELI TI KNEZI. Bilo je, kot DA NE MORE  ITI SAM KOT DRUGI in kot da ga je eden, ki ga je DOSLEJ NOSIL, ZAPUSTIL, in zato sem ga morala jaz prevzeti. Vedno višje smo končno prispeli na čisto čudovit kraj. Prišli smo DO VRAT, KJER SO STALI DUHOVI KOT NA STRAŽI. DEVETERICA JE ŠLA NARAVNOST SKOZI, MOJ SVEŽENJ PA SO MI VZELI in PRENESLI V VARSTVO, mene samo pa so poslali NA DESNO, NA VISOK OKOP. Tam so bila drevesa, kamor sem prišla. S tega mesta sem mogla videti daleč naokrog; zagledala pa nisem ničesar drugega kot PRESENETLJIVO VELIKO VODNO POVRŠINO, PREKINJENO Z RAZLIČNIMI OKOPI IN HRIBI, na KATERIH JE DELALO NEŠTETO POSTAV. Bili so KRALJI, KNEZI, ŠKOFJE, in drugi ljudje vseh vrst, posebno služabništvo. Nekateri KNEZI SO IMELI SVOJE KRONE NA ROKI, ŠE SLABŠI SO JIH IMELI NA NOGAH. Vsi so MORALI DELATI PO OKOPIH S KOPANJEM, PREVAŽANJEM, PLEZANJEM in podobno. Videla sem mnoge, ki so KAR NAPREJ PADALI Z OKOPOV in so MORALI ZOPET NAZAJ. Duše SLUŽABNIKOV SO MORALE TU PRIGANJATI DUŠE SVOJIH NEKDANJIH GOSPODARJEV. Kakor daleč sem videla, je bilo VSE IZ VODE IN OKOPOV, in samo pri MENI JE BILO NEKAJ DREVES, TODA BREZ SADEŽEV. ONEGA, KI SEM GA NOSILA, SEM TUDI VIDELA GARATI; mislim, da je MORAL VEDNO KOPATI POD ZEMLJO. Onih devet družabnikov je govorilo z menoj: morala sem jim nekaj pomagati, kaj pa več ne vem. Tu NI BILO NOBENIH ŽENSKIH DUŠ. ZA TO BIVANJE SE JE ZDELO, KOT DA JE NEKAJ DRUGEGA KOT VICE; KAJTI TU JE BILO GIBANJE IN DELOVANJE; BILO JE TUDI, KOT DA BI DUŠE MORALE TU NEKAJ IZRAVNATI IN IZPOLNITI. V svoje začudenje NISEM VIDELA NOBENE MEJE VIDNEGA KROGA,  videla sem SAMO NEBO ZGORAJ IN DELAVCE POD MENOJ LEVO IN DESNO, KOT NESKONČNO VODNO ALI ZRAČNO POVRŠINO.

Sedaj mi je bil POKAZAN DALEČ  ONSTRAN NEK DRUG PROSTOR ALI TELO, NA KATEREM SO BILE SAMO ŽENSKE. Moj Vodič mi je dejal, naj grem tjakaj. Ker spočetka nisem vedela, kako, mi je dejal: "Na tvoji veri!" Tedaj sem hotela vzeti svoj prt, ga razgrniti na vodo in se na njem peljati do tja; pa je TAKOJ PRIPELJAL MAJHEN SPLAV IN Z NJIM SEM SE PREPELJALA TJA, NE DA BI VESLALA. Moj Vodič je lebdel poleg mene nad vodo. Na ONEM TELESU SEM VIDELA KOT VELIKO ŠTIRIKOTNO BIVALIŠČE IN NIČ KOT ŽENSKE DUŠE VSEH VRST,  tudi nune in druge duše, ki sem jih poznala. OSKRBOVATI SO MORALE ZELO MNOGE VRTOVE; SLUŽABNICE SO TUDI TU MORALE POVELJEVATI BIVŠIM GOSPODARICAM...


Klic  - April 1999

BIVALI SO V SENČNICAH. NA ŠTIRIH VOGALIH TEGA BIVALIŠČA SO LEBDELI ŠTIRJE STRAŽNI ANGELI. NA VELIKIH DREVESIH so imeli kot STRAŽNE HIŠKE, VISEČE NA VEJAH. DUŠE SO TU GOJILE RAZLIČNO SADJE, KI PA NI ČISTO DOZORELO, KAJTI BILO JE MNOGO MEGLE IN NEBO JE PRITISKALO K TLOM. KAR SO PRIDELALE, SO OD NJIH PREJELE DRUGE DUŠE, KI SEM JIH VIDELA MALE IN NEZNATNE HODITI NA DRUGIH KRAJIH MED LEDENIMI GORAMI. SADJE SO NALOŽILE NA SPLAVE IN PRIŠLO JE K TISTIM LJUDEM, KI SO JIH ZOPET PREBRALI IN NAJBOLJŠE POSLALI V DRUGE KRAJE Z DUŠAMI.

TE DUŠE NA LEDENIH GORAH SO BILE DUŠE OD NEKRŠČANSKIH NARODOV, KI SO BILI ŠE NAPOL DIVJI.  Ženske so me vprašale, katero leto je sedaj in kako to izgleda sedaj na zemlji. Povedala sem jim in menila, DA JIH MORA PAČ MALO PRITI SEM K NJIM, KER SE STORI MNOGO GREHOV. Ne spominjam se več, kaj sem tu še počela.

Vrnitev je bila po ozki stezici vedno navzdol. Sedaj sem zagledala KONICE ZEMLJE IZSTOPITI, videla sem REKE KOT SREBRNE NITI in MORJA KOT OGLEDALA, spoznala sem gozdove in mesta in sem končno prišla na zemljo pri Angesu.  Ko sem na POTI POGLEDALA NAZAJ,  je pot bila KOT DROBNI ŽAREK, ki se je kot PLAMENČEK IZGUBIL V SONCU. Dobri Indijci, ki sem jih nedavno videla moliti pred križem, so sedaj spletli iz zelenega vejevja cerkvico, ki je bila zelo lepa. Več jih je prišlo skupaj in imeli so Božjo službo. Od tam sem prišla skozi Perzijo v kraj, kjer je Jezus v onem času pred svojim križanjem učil; OD TISTEGA KRAJA NI BILO NIČESAR VEČ, RAZEN LEPIH SADNIH DREVES IN TUDI SLEDOV VINOGRADA, KI GA JE GOSPOD TU UREDIL. Od tam sem odšla v Egipt in šla potem skozi Abesinijo. Naredila sem še prečudovito pot in prišla preko vode na Sicilijo, kjer sem videla mnoge kraje opustošene in zapuščene. Potem sem preko gora prišla nedaleč od Rima. Pozneje sem videla na peščeni ravnini pri jelkinem gozdu skupino roparjev, ki so hoteli napasti bližnji mlin. Ko sva se jim moj Vodič in jaz približala, je enega izmed njih popadel velik strah. Dejal je drugim: "Popada me tak strah; mi je kot da so za nami!" in nato so si zbežali. Od tega potovanja, posebno od nošenja one težke duše, sem bila tako utrujena, da sem polna bolečin. Na potovanju sem videla in storila neznansko veliko, pa sem pozabila."

31. december: "Naredila sem obračun s seboj za preteklo leto. Videla sem, koliko sem zamudila, koliko moram pokrpati. Bedno je izgledalo z menoj, zelo sem se zjokala. Imela sem tudi mnogo slik o ubogih dušah in o umirajočih. Videla sem duhovnika, ki je umrl včeraj ob 9. uri, bil je zelo pobožen in dobrodelen. In vendar je prišel, ker je zamujal čas z raznimi šalami, za tri ure v vice. Tja naj bi prišel za več let; pa ga je zelo podpirala močna molitev in mnoge maše. Gledala sem tri ure njegovo trpljenje, in ko je bil prost, sem slišala, da mi je šlo na smeh, ko je dejal angelu: "Sedaj pa vidim, da tudi angeli lahko nekoga zavedejo, samo tri ure naj bi bil tu, pa je bilo tako dolgo, tako dolgo!" Ta zgodba mi je bila zelo znana."


5. Anna Katharina je 28. okt. 1821 pripovedovala:

"Danes sem videla sveto devico Ermelindis (29. okt.). V svojem dvanajstem letu je imela nedolžen stik z mladeničem, s katerim so jo hoteli starši poročiti. Videla sem jo imenitno in bogato v veliki hiši in kako je enkrat hotela iti k mladeniču pod vrati. Tedaj se ji je prikazal Jezus in dejal :"Ali mene ljubiš bolj kot onega?" S tisočerim veseljem je govorila: "Ja"; in Jezus je šel z njo v njeno sobico in ji dal prstan ter se zaročil z njo. Videla sem, da si je takoj porezala lase in svojim staršem in mladeniču dejala, da se je zaročila z Bogom. Prosila sem svetnico, naj me vodi k umirajočim in k ubogim dušam, in bilo je, kot da bi z njo potovala po Nizozemski. Mukoma sem morala čez vodo, nižave in barje in jame z veliko muko in delom. Bila sem pri ubogih ljudeh, ki niso mogli doseči nobenega duhovnika, ker bi ti morali tako daleč preko vode. Tolažila sem, pomagala in molila v raznoterih okoliščinah.

Od tam sem šla vedno naprej v polnočni smeri. Ne morem si prav misliti, v kateri okolici pravzaprav vice so. VEČINOMA GREM PROTI POLNOČI (SEVER), toda POTEM IZGUBIM NARAVNA TLA in grem SKOZI TEMEN PREHOD in moram premagovati MNOGE TEŽAVE, ZAPREKE, MUKE, ki LAHKO PRIDEJO Z VODO, SNEGOM, TRNJEM, MOČVIRJEM  in podobnim, premagovala sem jih za uboge duše; in potem je zopet pogosto tako,  kot da GREM PO TEMNIH, BREZDANJIH POTEH NAVZDOL,  KOT POD ZEMLJO, IN PRIDEM V PROSTORE RAZLIČNE MRAČNOSTI, MEGLE, MRAZA, GROZLJIVOSTI VSEH VRST in tako IZ ENEGA PROSTORA V DRUGEGA k dušam, ki so višje ali globlje, bolj ali manj dostopne. Tudi danes ponoči sem šla iz enega prostora v drugega, sem tolažila in pri tem prejela naloge za različna dela. Tako sem morala takoj zmoliti litanije vseh svetnikov in sedem spokornih psalmov. Moj Vodič mi je dejal, naj se pazim, naj se ne jezim in naj vsako nevoljo darujem ubogim dušam. Drugo jutro nisem več mislila na ta opomin in sem že bila pri tem, da se zaradi neke zadeve razjezim, toda premagala sem jezo in sem zato zelo vesela in se zahvaljujem svojemu ljubemu angelu varuhu, ki mi je k temu pomagal. Ne da se povedati, kako veliko tolažbo prejmejo uboge duše z majhno žrtvijo premagovanja."

2. novembra 1821: Bila je že 14 dni vedno z ubogimi dušami in zaposlena z raznimi molitvami, mrtvičenji, miloščinami in duhovnimi deli, da bi izpolnila, kar je še manjkalo za odrešenje trpečih duš. Bilo je, kot da opremlja mnoge, da bi jih na njihov dan lahko predstavila kot gotove.

Vse,  kar je trpela in delala,  je z največjim potrpljenjem in ljubeznijo stalno žrtvovala zanje. Pripovedovala je: "Zopet sem opravila potovanja s svetniki v vice. Kazenski kraji duš niso na enem mestu; najdem jih zelo različno in moram potovati od enega kraja do drugega. Pot vodi pogosto tako, da se vidi morja, ledene gore, sneg, oblake pod seboj. Pogosto je, kot da se moram spustiti dol okoli zemlje. Svetniki z lahkoto hodijo poleg mene, imajo tla kakor svetlobne oblake pod seboj, ki potujejo z njimi...


Klic  - Maj 1999

Te proge so pri enih druge barve kot pri drugih, po tem, kakšne vrste so viri tolažbe in pomoči, katere so prebudili s svojim življenjskim delom. Pri tem moram vedno hoditi težke, mračne poti, ki jih moleč prepotujem kot delo za duše. Zraven spominjam svetnike na njih trpljenje in ga darujem z Jezusovim trpljenjem Bogu za duše. Kraje duš najdem različne po njih stanju. Z ničemer drugim jih ne morem primerjati kot s kraji, ki jih imenujem vrtove, ker v njih vidim ohranjene določene milosti in delovanja kot sadeže. Tako so tudi različni kraji duš kot vrtovi, posode, svetovi različnih vrst nemilosti, pomanjkanja, muke, stiske, strahu itd.; med njimi so tudi manjši. Ko pridem k njim, vidim žarek svetlobe padati na točko ali mrak okoli vidnega polja. Ti kraji so boljši. Na nobenem se ne vidi modrega neba, povsod je bolj ali manj mračno in temno. Na mnogih krajih so duše zelo tesno skupaj, in tam je velik strah. Nekaj krajev je globljih in temnejših, drugi so višje in svetlejši. Prostori, v katerih so zaprti in ločeni, so tudi različnih oblik. TISTI, KI SO BILI NA ZEMLJI SKUPAJ, SO TU SKUPAJ SAMO, ČE POTREBUJEJO ČIŠČENJE ISTE STOPNJE. NA NEKATERIH KRAJIH JE SVETLOBA OBARVANA, npr. ognjena, mračna, rdeča. NE DA SE POVEDATI, KAKŠNO VESELJE, KAKŠNA TOLAŽBA JE ZA OSTALE, KO SO DUŠE REŠENE. SO TUDI KRAJI ZA DUŠE, KJER DELAJO, KOT SEM NEKOČ VIDELA NAPADAJOČE IN V OKOPIH, IN OTOK, KJER SO BILE ŽENSKE IN SO PRIDELOVALE SADJE,  KI SO GA ODPELJALI S ČOLNI. TO SO TAKI, KI  LAHKO ZA DRUGE, MANJŠE NEKAJ DELAJO  (ne zaslužijo!),  SO NA BOLJŠI  STOPNJI. To je lahko v podobi; ampak je v resnici tako. Tam pa je tudi slabotna, uvela, nemočna narava, in sadeži so tudi taki; so pa še ubožnejšim tolažba. Pogosto so kralji in gospodje pri onih, ki so jih mučili in služijo, ponižno in v trpljenju. Videla sem duše, ko jih je nekaj postalo prostih, iz nižjih stopenj stopiti v boljša stanja. Nekatere lahko hodijo in imajo stike tolažbe. Velike milosti so, če se lahko prikažejo, da prosijo za pomoč in priprošnjo. VIDELA SEM TUDI KRAJE, KJER SO BILE OČIŠČEVANE DUŠE, KI SO NA ZEMLJI BILE RAZGLAŠENE ZA SVETE, pri LOČITVI S SVETA PA SVOJE POSVETITVE ŠE NISO DOKONČALE. Bila sem tudi na mnogih krajih in v cerkvah in pri duhovnikih in sem naročila maše in pobožnosti. Bila sem v Rimu v cerkvi sv. Petra pri imenitnih duhovnikih, menim kardinale. Treba je bilo brati sedem maš za določene duše in ne vem več, zakaj je to izostalo. Ko so bile brane, sem videla čisto temne, mračne, zapuščene duše pritiskati k oltarjem. Govorile so kot lačne: "Tako dolgo nismo bile hranjene." Mislim, da so bile fundirane (naročene in darovane) maše, ki so bile pozabljene. Odvzem darov za maše za duše je nepopisna krutost in kraja najbolj ubogim dušam, kot to vidim. Malo ali nobene živeče osebe nisem videla hoditi po mojih poteh; vendar so me srečevale duše, angeli in svetniki, in videla sem mnoge učinke molitve. Te dni sem vlekla mnoge ljudi k spovedi in v cerkev, ker bi sicer ne prišli."


Klic - Junij 1999

Sedaj je bila ves dan v molitvi za uboge duše, molila je za obred za mrtve in je znojila iz stranske rane in prsi kri tako močno, da je ta prodrla skozi obleko. - Ko je Romar zvečer zopet prišel, jo je našel otrplo v molitvi. Tako je ležala kakšne pol ure, ko je v sobo prišel spovednik; tedaj se je molivka nenadoma dvignila, šla z gotovim, trdnim korakom kot zdrava proti presenečenemu spovedniku, se vrgla z obrazom na tla in skušala poljubiti njegove noge, ta pa jih je boleče povlekel nazaj. Končno ji je to dopustil, potem se je dvignila na kolena in je prosila zase in za vse duše, ki da so z njo, za blagoslov. Klečala je še nekaj minut in molila, še enkrat prosila za blagoslov za duše, potem je vstala in se s hitrimi koraki vrnila na svoje ležišče. Znoj ji je polzel po čelu, in njen obraz je imel zelo veder izraz. Med celim nastopom in po njem je bila neprekinjeno v zamaknjenju (ekstazi). Ko ji je Romar naslednjega dne o dogodku pripovedoval, je komaj hotela verjeti, da se je to zares zgodilo; jasno pa se je spominjala, da so jo umrli spovedovanci p. Limberga prosili, naj mu poljubi noge in mu izprosi blagoslov. "To mi je bilo", je rekla, "zelo težko, ker tega ni takoj hotel in me ni prav razumel. Blagoslova tudi ni podelil s trdno vero, zato sem morala za duše ponoči še nekaj storiti."

2. novembra 1822: "Danes ponoči sem imela mnogo dela v vicah. Vedno sem potovala v polnočni smeri, in mi je, kot da so zgoraj, kjer je vrh svetovne krogle. Ko sem tam, IMAM LEDENE GORE KOT NAD SEBOJ. Od zunaj mi pride kot črn, bleščeč zid v obliki polmeseca; ZNOTRAJ SO BREZŠTEVILNI HODNIKI in PROSTORI, VISOKI IN NIZKI, NAVZDOL IN NAVZGOR. Na začetku je še bolje, tu duše še hodijo in se vlačijo naokrog, globlje pa so bolj zaprte. Tu in tam leži kakšna v votlini, v jami; pogosto tudi več njih skupaj v enem prostoru, v različnih položajih, višje in nižje. Včasih sedi katera visoko kot na kamnu. Dalje notri v ozadju je bolj strašno.

V vicah vidim tudi kraj za pobožnost, neke VRSTE CERKEV, V KATERI SO VČASIH POTOLAŽENE. Gledajo po njej, kakor mi za našo cerkvijo. IZ NEBES DUŠE NIMAJO NOBENE NEPOSREDNE POMOČI, PREJEMAJO JO VSO OD ZEMLJE IN ŽIVEČIH LJUDI, ki Sodniku darujejo za njih krivdo molitev in dobra dela, mrtvičenje in odpovedovanje ter posebno svete maše. Ko od tu grem v polnočni smeri in pridem preko ledu, se tam vidi kraj vic, kot DA SONCE ALI MESEC STOJI ČISTO NIZKO, potem se pride  preko grebena, ulice, kroga (ne najde prave besede), in POTEM LEŽIJO VICE PRED NEKOM KOT V POLKROGU. NA LEVI,  naprej je MLIN, NA DESNI so MNOGA DELA IN KOPI. Ko sem v vicah, razen svojega Vodiča ne vidim nikogar, ki bi jih obiskal, pač pa tu in tam v daljavi na zemlji moleče jeremite, ki se trpinčijo, redovnike, uboge ljudi, ki delajo za uboge duše. Te vice so od Katoliške cerkve; SEKTE SO TAM LOČENE, KOT TU, in TRPIJO MNOGO BOLJ, KER NA ZEMLJI NIHČE ZANJE NE MOLI IN NIMAJO SVETIH MAŠ. ALI SO DUŠE MOŠKI ALI ŽENSKE, razlikujemo šele, ko STOPIMO BLIŽE V NJIHOVE OKOLIŠČINE. Vidijo se svetlejše in mračnejše postave z neskončno zmučenim, bolečine polnim, toda s potrpežljivim obrazom. Ne da se povedati, kako ganljivo izgledajo. NIČ NI BOLJ TOLAŽILNO KOT NJIHOVA POTRPEŽLJIVOST IN KAKO SE ENA VESELI ODREŠENJA DRUGE, žalovanje nad trpljenjem drugih in prihajajočih. TUDI OTROKE SEM VIDELA TAM NOTRI.

VEČINA LJUDI JE TAM NOTRI ZARADI TISTE LAHKOMISELNOSTI, ki jo imajo NASPROTI TAKO IMENOVANIH MALIH GREHOV, s katerimi se opuščajo male ustrežljivosti, DOBRA DELA IN PREMAGOVANJA. - Zveza duš z zemljo je tako nežna, da imajo že veliko ublažitev od hrepenenja in želje, da se jim pomaga in ublaži trpljenje. Kako dobro delo opravlja tisti, ki se zanje premaguje in si želi pomagati jim!"

Te dni in noči je trpela posebno žejo in se premagovala na vse načine. Zaključujemo pripovedovanje te tako važne zgodbe o trpeči Cerkvi s kratkim poročilom, ki ga je dala Anna Katherina leta 1813, v času duhovne preiskave, dekanu Rensingu. Na njegovo vprašanje, mu je pripovedovala: "Danes ponoči sem bila v vicah. Bilo mi je, kakor da me vodijo v globok prepad. Videla sem velik prostor. Ganljivo je gledati, kako so uboge duše tam notri tako tihe in žalostne! Imajo pa vendar nekaj v obličju, kot da še nosijo veselje v srcu v spominu na Usmiljenost Boga. Videla sem tudi na veličastnem prestolu Mater Božjo tako lepo, kot je še nikdar nisem videla." Na to sporočilo je navezala prošnjo: "Poučite vendar ljudi v spovednici, da naj goreče molijo za verne duše v vicah; kajti one bodo iz hvaležnosti mnogo za nas molile. In molitev za verne duše je Bogu zelo prijetna, ker po njih pridejo toliko hitreje do gledanja Njega."

(Konec tega dela)


ALI BO ANNA KATHARINA EMMERICH PRIŠTETA K BLAŽENIM?

Anna Katharina Emmerich je živela od leta 1774 do 1824 v Coesfeldu in Dulmenu v Vestfaliji.  Že kot otrok je imela videnja. Pripovedovala je o njih z otroško preproščino. N.pr.: "Ko sem ponoči, kot mali palček, klečala v snegu, na polju in se veselila nad vsemi lepimi zvezdami, sem molila k Bogu: "Saj si vendar tudi moj pravi Oče in imaš v hiši tako lepe reči, sedaj mi jih moraš tudi pokazati." In pokazal mi je vse. Vzel me je za roko in me vodil povsod, in to je bilo čisto naravno; kajti vse sem gledala tako srčno vesela in nisem gledala na nič drugega."

Postala je redovnica Avguštinskega reda. Od Gospoda je prejela nalogo, trpeti v spravo za stiske, ki jih mora njegova Cerkev pretrpeti v nevernem času, za njene bližnje in za verne duše v vicah. Temu svojemu poslanstvu je sledila s pravo, krščansko gorečnostjo. Mnoga leta je ležala, s Kristusovimi ranami in brez hrane, privezana na svoje skromno ležišče v svoji mali sobici v Dulmenu, kjer je 9. februarja 1824 v sluhu svetosti umrla.

Postopek za proglasitev za blaženo traja že mnogo let. Zaradi nemirnih časov okoli 1. in 2. svetovne vojne se je zavleklo, sedaj pa ni več pravega razumevanja. Sliši se o namenu, da zapiskov, ki jih je po njenih pripovedih napravil Clemens von Brentano, v postopku ne bodo upoštevali. Še pred 50 leti so imeli za srečen primer v zgodovini bodoče svetnice, da se je v njeni bližini zadrževal znan pesnik kot "Romar" in je vsa njena videnja zelo natančno zapisoval, seveda šele v zadnjih letih njenega življenja.

Z 28 leti je vstopila  samostan Avguštink Agnetenburg v Dulmenu. Tedanji generalni vikar škofa v Munstru, Clemens Augusta Droste Vischering, je vodil preiskavo in ugotovil: "Rane krvavijo same, brez človeškega posega; in stigmatiziranka živi skoraj brez hrane."Govori se, da postopek doslej ni uspel zaradi vsebine njenih videnj. Mistkinja je širila preveč resnic o negativnem razvoju v Cerkvi. Po drugi strani pa so njena videnja o Jezusovem življenju najlepša in najbolj natančna.