Translate

sreda, 27. junij 2012

IZVOR ZLA



Ellen G. White:
Veliki boj med Kristusom in satanom

Knjige in tekste zgoraj navedene pisateljice oziroma prerokinje, kot je sama sebe imenovala, ni mogoče upoštevati v celoti, saj so njene trditve v nekaterih njenih knjigah in na nekaterih mestih izrecno v nasprotju z naukom svete Cerkve (kot na primer trditev, da duša ne živi naprej takoj po smrti in da bosta duša in telo vstala šele ob poslednji sodbi…).

Kljub vsemu objavljam njen sledeči tekst, saj v njem ni  nasprotij z naukom svete Cerkve, tekst pa lahko pripomore k boljšemu razumevanju resničnega boja, ki poteka med Kristusom in satanom, kar je vse čase zelo aktualno, dandanes pa je ta boj v veliki meri prikrit in zavestno ali pa tudi nezavedno spregledan.

Izvor zla  

Mnoge ljudi zelo bega izvor zla in vzrok njegovega obstoja. Vidijo greh z njegovimi strašnimi posledicami, bolečine in pustošenja ter se sprašujejo, kako lahko vse to obstaja pod vladavino njega, ki ima neizmerljivo modrost, moč in ljubezen. To je skrivnost, za katero ne najdejo pojasnila. V svoji negotovosti in dvomu so slepi za tako jasne in za zveličanje pomembne resnice, ki so nam razodete v Božji besedi. So ljudje, ki si prizadevajo spoznati glede obstoja greha to, česar Bog nikoli ni razodel, in zato niti ne morejo najti rešitve za svoje težave. A tisti, ki so nagnjeni k dvomu in kritiziranju, jemljejo vse to kot opravičilo za zavračanje besed Svetega pisma. Drugi spet ne morejo najti rešitve te velike težave, ker so izročila in napačne razlage potemnila svetopisemski nauk o Božjem značaju, o naravi njegove vladavine in o načelih njegovega ravnanja z grehom.

O izvoru greha ni možno dati takšne razlage, ki bi lahko upravičila njegov obstoj. Vendar o izvoru in končni usodi greha lahko razumemo toliko, da nam je jasna Božja pravičnost in dobrota v vsem njegovem ravnanju z zlom. Sveto pismo najjasneje uči,/492/ da Bog nikakor ni odgovoren za nastanek greha in da nikakršno samovoljno prikrajševanje Božje milosti niti kakršna koli nepopolnost v njegovem vladanju nista dala povoda za snovanje vstaje. Greh je pritepenec, za katerega obstoj ni možno podati razloga. Je skrivnosten, nerazložljiv, z opravičevanjem pa bi ga zagovarjali. Ko bi se zanj lahko našlo kakšno opravičilo ali razlog za njegov obstoj, bi prenehal biti greh. Naša edina razlaga greha je ta, ki je dana v Božji besedi: greh je protizakonje; je udejanjanje načel, ki nasprotujejo vzvišenemu zakonu ljubezni, na katerem je ustanovljena Božja vladavina.

Preden se je pojavilo zlo, sta v vsem vesolju vladala mir in veselje. Svet je bil v popolni skladnosti s Stvarnikovo voljo. Ljubezen do Boga je bila nad vsem, ljubezen drug do drugega pa je bila nepristranska. Kristus, Beseda in edinorojeni Božji Sin, je bil eno z večnim Očetom - eno v naravi, značaju in namenih - edino bitje v vsem vesolju, ki je moglo vedeti za vse Božje načrte in namene. Oče je po Kristusu ustvaril vsa nebeška bitja. "V njem je bilo ustvarjeno vse, v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, ali prestoli ali gospostva ali poglavarsta ali oblasti." (Kol 1,16.) In Kristusu so enako kakor Očetu vsa nebesa izkazovala vdanost.

Zakon ljubezni je temelj Božje vladavine, zato je bila blaginja vseh ustvarjenih bitij odvisna od njihovega popolnega ujemanja z njegovimi načeli pravičnosti. Bog pričakuje od vseh svojih ustvarjenih bitij službo ljubezni - spoštovanja, ki temelji na razumnem vrednotenju njegovega značaja. Ni zadovoljen z izsiljeno zvestobo, zato je dal vsem bitjem svobodno voljo, da bi mu prostovoljno služila.

Bil pa je nekdo, ki se je odločil zlorabiti svobodo. Greh se je pojavil v njem, ki je bil poleg Kristusa najbolj spoštovan od Boga in je bil med nebeškimi prebivalci najvišji po moči in časti. Lucifer je bil pred padom/493/ kerub zaslanjalec, svet in čist. "Tako pravi Gospod Jahve: Pečat dovršenosti si bil, poln modrosti in popoln v lepoti; bil si v Edenu, Božjem vrtu; vsakovrstno žlahtno kamenje je bilo tvoje pokrivalo. ... Bil si maziljenec, kerub, ki zaslanja; in jaz sem te postavil, da si bil na Božji sveti gori; sredi ognjenih kamnov si se sprehajal. Popoln si bil v svojih dejanjih od dne, ko si bil ustvarjen, dokler se ni našla nepravičnost na tebi." (Ezek 28,12-15.)

Lucifer bi bil lahko ohranil Božjo naklonjenost, lahko bi bil priljubljen in spoštovan od vse nebeške vojske, a vse svoje plemenite sposobnosti bi bil lahko uporabil v blagoslov in za poveličanje Stvarnika. Ampak prerok pravi: "Srce se ti je prevzelo zavoljo tvoje lepote, pokvaril si svojo modrost vpričo svojega sijaja." (Vr. 17.) Lucifer je po malem popustil želji po poviševanju samega sebe. "Naredil si svoje srce kakor Božje. Ti si pač govoril v svojem srcu: V nebesa se dvignem, nad vsemogočnega Boga povišam svoj prestol in sedel bom na gori zborovanja, na skrajnem severu. Dvignem se nad višave, ogrnjene z oblaki, enak bom Najvišjemu." (Ezek 28,6; Iz 14,13.14.)

Namesto da bi si Lucifer prizadeval nad vse povišati Boga v mislih in srcih Božjih ustvarjenih bitij, si je zaželel njihovo službo in češčenje pridobiti zase. In ker si je ta angelski knez zaželel čast, katero je neizmerni Oče dal svojemu Sinu, je hrepenel po oblasti, do katere je imel pravico samo Kristus.

Vsa nebesa so z veseljem odsevala Stvarnikovo slavo in oznanjala njegovo pravičnost. Dokler koli je bil Bog tako spoštovan, sta povsod vladala mir in veselje.

Nebeško harmonijo pa je zmotil razglašeni ton. Samopoviševanje in služba samemu sebi, ki se ne ujemata s Stvarnikovim načrtom, sta prebudila temne slutnje pri njih, ki jim je bilo najvišje delo poviševati Boga. Nebeški svet je razpravljal z Luciferjem. Božji Sin mu je pokazal na Stvarnikovo velikost, dobroto in pravičnost ter na sveto in nespremenljivo naravo njegovih zapovedi. Sam Bog je vzpostavil red v nebesih,/494/ Lucifer pa bi z odstopanjem od njega prezrl svojega Stvarnika in samega sebe pahnil v pogubo. Toda ta opomin, ki je bil dan edino iz neizmerljive ljubezni in usmiljenja, je izzval še večjega duha nasprotovanja. Lucifer je dovolil, da je nad njim zavladala nevoščljivost do Kristusa, in postajal je vse bolj neomajen.

Ponosen na svojo slavo je hrepenel po nadoblasti. Visokih časti, ki so mu bile izkazane, ni cenil kot Božji dar, in te v njem niso prebudile hvaležnosti do Stvarnika. Hvalil se je s svojo slavo in vzvišenim položajem in hrepenel po izenačenju z Bogom.

Nebeške čete so ga ljubile in spoštovale. Angeli so se veselili, ker so smeli izvrševati njegove ukaze, on pa je bil bolj kakor vsi obdarjen z modrostjo in slavo. Božji Sin je bil priznan za vladarja nebes ter bil po moči in oblasti enak Očetu. Kristus se je o vsem posvetoval z Očetom, medtem ko Luciferju ni bilo dovoljeno, da bi poznal prav vse Božje namene. Ta mogočni angel se je vprašal: "Zakaj bi imel Kristus vrhovno oblast? Zakaj ga mora tudi Lucifer spoštovati?"

Lucifer je zapustil prostor v neposredni Božji bližini in odšel med angele sejat duha nezadovoljnosti. Svoje delo je opravljal na skrivaj in skrival svoje prave namene pod videzom globokega spoštovanja do Boga. Tako se je trudil izzvati nezadovoljnost do zakonov, po katerih se ravnajo vsa nebeška bitja. Zanje je trdil, da so nepotrebna omejitev. Satan je dokazoval, da morajo angeli poslušati glas svoje lastne volje, ker so po naravi sveti. Prizadeval si je v njih izzvati sočutje do samega sebe, zato jim je vse prikazal tako, da je Bog nepravično ravnal z njim, ko je Kristusu izkazal najvišjo čast. Trdil je, da večje oblasti in časti zase ne išče, da bi povišal samega sebe, temveč želi zagotoviti svobodo vsem nebeškim prebivalcem, da bi s tem lahko dosegli višjo življenjsko stopnjo.

Bog je v velikem usmiljenju dolgo trpel Luciferja. Ni ga takoj odstranil z vzvišenega položaja, ko je začel izzivati duha nezadovoljnosti, celo tedaj ne,/495/ ko je začel širiti svoje napačne zahteve med angeli. Dolgo mu je bilo dovoljeno ostati v nebesih. Pogosto mu je bilo ponujeno odpuščanje pod pogojem, da se spokori in podredi. Storjeni so bili takšni napori, kakršne si je lahko zamislila le neizmerljiva ljubezen in modrost, da bi ga prepričala o njegovi zmoti. V nebesih se nikoli dotlej ni vedelo za duha nezadovoljnosti. Lucifer niti sam v začetku ni vedel, kam ga vodijo njegove misli; ni razumel prave narave svojih čustev. Ko pa mu je bilo dokazano, da je njegovo nezadovoljstvo neupravičeno, se je prepričal, da nima prav in da so Božje zahteve pravične ter jih mora kot takšne pripoznati pred vsemi nebesi. Če bi bil to storil, ne bi rešil le samega sebe, ampak tudi mnogo angelov. V tem času še ni popolnoma pokazal svoje nezvestobe do Boga. Čeprav se je odpovedal svojemu položaju kot angel zaslanjalec, bi bil vendar spet lahko postavljen v svojo službo, ko bi se bil vrnil Bogu s priznanjem Stvarnikove modrosti in z zadovoljnostjo, da zaseda prostor, ki mu je bil določen po vzvišenem Božjem načrtu. Ošabnost pa mu je preprečevala, da bi se podredil. Trmasto je zagovarjal svoja ravnanja in trdil, da ne potrebuje spokorjenja, ter odkrito stopil v veliki boj proti Stvarniku.

Uporabil je vse moči svojega močnega duha, da bi si z goljufijo zagotovil simpatije angelov, ki so bili pod njegovim poveljstvom. Celo dejstvo, da ga je Kristus opomnil in posvetoval, je tako popačil, da je bilo uporabno za njegove izdajalske namene. Njim, s katerimi ga je povezovalo najprisrčnejše zaupanje, je govoril, da je nepravično obsojen, da se njegov položaj ne ceni in se mu omejuje svoboda. Ker ni bil zadovoljen samo s popačitvijo Kristusovih besed, je začel pačiti resnice in odkrito širiti laži z obtoževanjem Božjega Sina, češ da ga hoče ponižati pred nebeškimi prebivalci. Prav tako je poskušal lažno obtožiti angele, ki so ostali zvesti Bogu. Vse, ki jih ni mogel zapeljati in pridobiti na svojo stran, je obtožil, da so ravnodušni do blaginje nebeških bitij. 


Prav za tista dela, ki jih je delal sam, je obdolžil nje,/496/ ki so ostali zvesti Bogu. Da bi podprl svoje obtožbe o Božji nepravičnosti do njega, se je lažno zatekel k popačevanju Stvarnikovih besed in dejanj. Njegov cilj je bil zmesti angele s spretno popačitvijo Božjih namenov. Vse, kar je bilo preprosto, je zavil v skrivnostnost, s spretnim popačenjem dejstev pa je izzval dvom o najbolj jasnih Gospodovih izjavah. Njegov vzvišeni položaj, ki je bil tako v tesni zvezi z Božjo vladavino, je dal njegovim predstavitvam še večjo moč, in mnogi so bili zapeljani, da so se mu pridružili pri uporu zoper nebeško oblast.

Bog je v svoji modrosti dovolil Satanu nadaljevati delo, dokler se duh nezadovoljnosti ni spremenil v odprti upor. Satanovi nameni so se morali popolnoma razkrinkati, da bi vsi lahko spoznali njihovo pravo naravo in namen. Lucifer kot pomaziljeni kerub je bil zelo vzvišen; nebeška bitja so ga zelo ljubila, in on je imel močan vpliv nanje. Božja vladavina ni zajemala samo prebivalcev nebes, temveč tudi druge svetove, ki jih je ustvaril. Satan je menil, da bo lahko vpletel v upor tudi prebivalce drugih svetov, če se mu to posreči najprej pri nebeških angelih. Z veliko spretnostjo jim je razložil svoje stališče in uporabil zvijačo in laž, da bi dosegel svoj cilj. Njegova moč goljufanja je bila ogromna. Ko pa se je ogrnil s plaščem laži, je imel večji uspeh. Niti zvesti angeli niso mogli docela spoznati njegovega značaja in videti, kam vodi njegovo delo.

Satan je bil tako visoko cenjen, a vsa njegova ravnanja so bila zavita v tako skrivnostnost, da je bilo angelom težko odkriti pravo naravo njegovega dela. Dokler koli se greh ni popolnoma razvil, ni mogel biti videti tako nevaren, kakor je bil dejansko. Vse dotlej greh ni imel prostora v Božjem vesolju. Sveta bitja pa niso vedela ničesar o njegovi naravi in strahoti. Zato niti niso mogla razumeti strašnih posledic, ki bi nastopile po odstranitvi Božjega zakona. Satan je v začetku prikrival svoje delo in navidezno priznaval svojo zvestobo Bogu. Trdil je, da želi povišati Božjo čast, učvrstiti stanovitnost njegovega kraljestva in pospešiti blaginjo vseh nebeških prebivalcev./497/ 


Ker je izzval nezadovoljnost pri angelih, ki so mu bili podrejeni, se je znal zelo spretno pretvarjati, kakor da hoče odstraniti to nezadovoljstvo. Ko je zahteval, da se naredijo spremembe v redu in zakonih Božje vladavine, je to naredil pod pretvezo, da so potrebne za ohranitev nebeške edinosti.

Bog je v svojem ravnanju z grehom lahko uporabil samo pravičnost in resnico. Satan pa je smel uporabljati to, česar Bog ni mogel uporabiti - laskanje in prevaro. Poskušal je popačiti Božjo besedo, načrt Božje vladavine pa je napačno predstavljal angelom s trditvijo, da Bog ni pravičen, ker nebeškim prebivalcem postavlja zakone in predpise ter hoče povišati samega sebe, ko zahteva od njih pokornost in poslušnost. Zato se je pred nebeškimi prebivalci in pred vsemi svetovi moralo pokazati, da je Božja vladavina pravična in njegov zakon popoln. Satan si je prizadeval pokazati, kakor da tudi sam želi povečati blaginjo vesolja. Vsi morajo razumeti značaj tega upornika in njegov pravi cilj. Zato je moral dobiti čas, da se razodene v svojih brezbožnih dejanjih.

Satan je za neslogo, ki jo je izzval s svojim osebnim vedenjem v nebesih, obdolžil Božje zapovedi in njegovo vladavino. Razložil je, da je vse zlo samo posledica Božje vladavine. Trdil je, da ima za cilj spopolniti Jahvejeve uredbe. Zato je bilo potrebno, da je dobil priložnost pokazati naravo svojih zahtev in sad svojih predloženih sprememb v Božjih zapovedih. Sama njegova dejanja so ga morala obsoditi. Satan je sprva trdil, da ni upornik. Zato je moralo vse vesolje videti razkrinkanega goljufa.

Celo tedaj, ko je bilo sklenjeno, da Satan ne more več ostati v nebesih, ga Neizmerljiva modrost ni uničila. Ker je Bogu lahko všeč samo služba iz ljubezni, mora biti zvestoba njegovih ustvarjenih bitij utemeljena na prepričanju o njegovi pravičnosti in dobroti. Prebivalci nebes in drugih svetov še niso bili pripravljeni razumeti narave in posledic greha, zato ne bi mogli razumeti Božjega usmiljenja in pravičnosti,/498/ če bi bil Satan uničen. Ko bi bil takoj uničen, bi Bogu služili bolj iz strahu kakor iz ljubezni. Goljufov vpliv ne bi bil popolnoma uničen, niti duh upora docela izkoreninjen. Moralo se je dovoliti, da zlo dozori. Za blaginjo celotnega vesolja skozi vse čase je bilo potrebno, da Satan popolnoma razvije svoja načela, da bi vsa ustvarjena bitja lahko videla v pravi luči njegove obtožbe proti Božji vladavini ter da nikoli več ne bi bili spravljeni v dvom Božja pravičnost, milost in nespremenljivost zapovedi.

Satanov upor je moral biti nauk za vse vesolje skozi vse prihodnje čase in večno pričevanje o naravi in strašnih posledicah greha. Satanova načela in njihov vpliv na ljudi in angele so morala pokazati, kakšni so sadovi odstranitve Božje oblasti. Izpričati so morala, da je od obstoja Božje vladavine in njegovih zapovedi odvisna blaginja vseh bitij, ki jih je ustvaril. Tako je morala biti zgodovina te strašne vstaje neprestana zaščita vsem svetim bitjem, da bi jih obvarovala pred napačnim dojemanjem o tem, kaj pomeni prestopek, in jim prizanesla greh in trpljenja zaradi njihove kazni.

Veliki nasilnež se je neprestano opravičeval do samega konca upora v nebesih. Ko je bilo oznanjeno, da mora biti z vsemi pristaši pregnan iz prebivališč blaženosti, je vodja zarote drzno pokazal svoj prezir do Stvarnikovega zakona. Neprestano je ponavljal, da angeli ne potrebujejo nikakršnega nadzora, temveč morajo biti prosti, da delajo po svoji lastni volji, ki jih bo vedno pravilno vodila. Kritiziral je Božje zakone kot nekakšno omejitev njihove svobode in izjavil, da je hotel ukiniti zapovedi zato, da bi nebeška vojska osvobojena tega jarma lahko prišla do vzvišenega in slavnejšega življenja.

Satan in njegove čete so enodušno zvrnili vso odgovornost za svoj upor na Kristusa s trditvijo,/499/ da se nikoli ne bi uprli, ko ne bi bili pokarani. Ker so upornik in vsi njegovi pristaši vztrajali in kljubovali v svoji neveri ter zaman poskušali strmoglaviti Božjo vladavino z bogokletnim predstavljanjem samega sebe kot nedolžne žrtve tiranske oblasti, so morali biti končno izgnani iz nebes.

Isti duh, ki je začel upor v nebesih, ga še vedno spodbuja k uporu na zemlji. Satan je najprej pri ljudeh uporabljal ista sredstva kakor pri angelih. Njegov duh vlada sedaj tudi v otrocih nepokornosti. Ti kakor nekoč on poskušajo odpraviti ograje Božjih zapovedi in obljubljajo ljudem svobodo s prestopanjem njegovih predpisov. Karanje greha še vedno izziva duha sovraštva in odpora. Ukori in opomini vplivajo na vest ljudi, ki jih Satan spodbuja, da se opravičujejo in za svoje grešno življenje iščejo odobravanje pri drugih. Namesto da bi opustili zmote, izzivajo nerazpoloženje do njega, ki jih kara, kakor da je on edini vzrok njihovih težav. Od dni pravičnega Abela do danes se je ta duh dvigal proti njim, ki so si upali karati greh.

Kakor je Satan v nebesih uporabil lažno predstavitev Božjega značaja in prikazal Boga kot strogega in tirana, tako je tudi na zemlji zapeljal ljudi v greh. Ko pa mu je pri tem uspelo, je trdil, da so Božje nepravične omejitve povzročile človekov pad, kakor so bile tudi vzrok za njegovo vstajo.

Toda Večni je sam razodel svoj značaj: "Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostljiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega." (2 Mojz 34,6.7.)

Bog je z izgnanstvom Satana iz nebes pokazal svojo pravičnost in potrdil čast svojega prestola. Ko pa se je človek pregrešil, zapeljan s prevarami svojega odpadlega duha, je Bog pokazal svojo ljubezen z odločitvijo, da bo njegov edinorojeni Sin umrl za padli človeški rod./500/ V spravi se je razodel Božji značaj. Križ je mogočen dokaz vsem v vesolju, da se Luciferjeva prestopniška pot nikakor ne more pripisati Božji vladavini.

V boju med Kristusom in Satanom je bil med Zveličarjevim delom na svetu pokazan značaj velikega goljufa. Nič ni moglo tako popolnoma ločiti Satana od ljubezni nebeških angelov in vsega zvestega vesolja kakor njegov okruten boj proti Odrešeniku sveta. Drzno preklinjanje, s katerim si je Satan upal zahtevati, da se mu Kristus prikloni; njegov drzni pogum, s katerim ga je odnesel na visoko goro in na vrh templja; zahrbtni namen, ki se je videl v spodbujanju, naj skoči z ogromne višine; njegova neutrudna zloba, ki ga je preganjala iz kraja v kraj in spodbujala srca ljudstva in duhovnikov, da so zavrgli Kristusovo ljubezen in končno vpili: "Križaj ga! Križaj ga!" - vse to je izzvalo začudenje in gnus vesolja.

Satan je spodbudil svet, da je zavrgel Kristusa. Knez zla je dalje uporabil vso svojo moč in zvijačnost, da bi uničil Jezusa, ker je videl, da Zveličarjeva ljubezen in usmiljenje, njegovo sočutje in nežnost razodevajo svetu Božji značaj. Satan je zanikal vse, kar je Božji Sin trdil; za svoja orodja je uporabil ljudi, da bi Zveličarjevo življenje napolnil s stiskami in težavami. Zvijače in laži, s katerimi je poskušal preprečiti Jezusovo delo, sovraštvo, ki so mu ga izkazovali sinovi neposlušnosti; njegove strašne obtožbe zoper njega, čigar življenje je bilo neprimerljiva služba dobrote - vse to je izhajalo iz globoke želje po maščevanju. Razvneti ogenj nevoščljivosti in zlobe, sovraštva in maščevanja je plamtel na Golgoti proti Božjemu Sinu, medtem ko so vsa nebesa v nemi grozi gledala ta prizor.

Ko je Kristus daroval vzvišeno daritev, je odšel v nebesa, vendar ni hotel sprejeti angelskega češčenja, dokler ni zaprosil Očeta: "Oče, katere si mi dal, hočem, kjer sem jaz, da bodo tudi oni z menoj." (Jan 17,24.)/501/ Tedaj je z Božjega prestola prišel odgovor z neizmerljivo ljubeznijo in močjo: "In molijo naj ga vsi Božji angeli." (Heb 1,6.) Nikakršnega madeža ni bilo na Jezusu. Ker je trpel ponižanja in žrtev, mu je bilo podeljeno ime, ki je nad vsako ime.

Sedaj Satanova krivda ni imela opravičila. Pokazal je pravi značaj, da je goljuf in morilec. Jasno je bilo, da bi istega duha, s katerim je vladal nad človeškimi sinovi, ki so bili pod njegovo oblastjo, razodel tudi v nebesih, ko bi mu bilo dovoljeno vladati nad njihovimi prebivalci. Trdil je, da bo prestopek Božjih zapovedi prinesel svobodo in napredek, namesto tega pa je prinesel sužnost in ponižanje.

Satanove lažne obtožbe proti Božjemu značaju in vladavini so se pokazale v pravi luči. Obtoževal je Boga, da se hoče povišati, ko zahteva podrejanje in poslušnost od ustvarjenih bitij, in izjavil, da Stvarnik druge primorava k samoodpovedi, sam pa je ne kaže in ne daruje nikakršne daritve. Sedaj pa se je videlo, da je za zveličanje padlega in grešnega človeka Vladar vesolja dal največjo daritev, ki jo lahko stori samo ljubezen. "Bog je namreč bil v Kristusu in je svet spravil s seboj." (2 Kor 5,19.) Videlo se je še, da je Lucifer s hrepenenjem po časti in nadoblasti odprl vrata grehu, Kristus pa se je ponižal in bil poslušen do same smrti, da bi uničil greh.

Bog je jasno pokazal svoje zgražanje do načel upora. Vsa nebesa so v Satanovi obtožbi in v človekovem zveličanju videla razodetje Božje pravičnosti. Lucifer je trdil: "Če so Božje zapovedi nespremenljive in njegova kazen neizogibna, potem mora vsak prestopnik za večno izgubiti Božjo naklonjenost." Trdil je, da grešno človeštvo ne more biti rešeno in je za vedno njegov zakoniti plen. Kristusova smrt v prid človeku pa je bila neovrgljiv dokaz, da ga ni treba zavreči./502/ Kazen zapovedi je padla nanj, ki je bil enak Bogu, človek pa je lahko sprejel Kristusovo pravičnost ter s spokorjenjem in ponižnim življenjem premagal Satana, kakor ga je Božji Sin. Tako je Bog pravičen in opravičuje vse, ki verujejo v Jezusa.

Kristus pa ni prišel na ta svet trpet in umret samo zato, da bi odrešil človeka. Prišel je poveličat zapovedi in jih postavit v čast. Prišel je ne samo, da bi Zemljani spoštovali zapovedi, kakor jih je treba, temveč da bi tudi vsem svetovom dokazal, da so Božje zapovedi nespremenljive. Ko bi se zapovedi lahko ukinile, Božjemu Sinu ne bi bilo treba darovati svojega življenja, da bi opravil spravo za prestopek zapovedi. Kristusova smrt je dokaz o njihovi nespremenljivosti. Daritev, ki jo je darovala neizmerljiva ljubezen Očeta in Sina, da bi bili lahko grešniki rešeni - kar je lahko naredil samo ta načrt zveličanja - kaže vsemu vesolju, da sta pravičnost in usmiljenje temelj Božjih zapovedi in njegove vladavine.

Po koncu sodbe se bo videlo, da za greh ni bilo vzroka. Ko bo Sodnik vse zemlje vprašal Satana: "Zakaj si se mi uprl in otemal državljane mojega kraljestva?" začetnik greha ne bo mogel dati nikakršnega opravičila. Vsa usta bodo zaprta, uporniške čete bodo stale neme.

Golgotski križ dokazuje, da so zapovedi nespremenljive, in vesolju objavlja, da je smrt plačilo za greh. V zadnjem Zveličarjevem vzkliku: "Dopolnjeno je!" je Satanu odzvonil navček. Veliki boj, ki je tako dolgo trajal, je bil tedaj odločen in končno zagotovljeno iztrebljenje greha. Božji Sin je šel skozi grobna vrata, "da bi s svojo smrtjo uničil njega, ki ima oblast smrti, to je: Hudiča". (Heb 2,14.) Luciferjevo hrepenenje po poviševanju samega sebe ga je spodbudilo, da je rekel: "Nad zvezde mogočnega Boga povišam svoj prestol ... enak bom Najvišjemu." (Iz 14,13.14.) Bog pa pravi:/503/ "Zato ... sem te spremenil v pepel na zemlji ... in nikdar več te ne bo! Kajti glej, dan prihaja, ki gori kakor peč, in vsi prevzetniki in vsi, ki delajo brezbožno, bodo strnišče; in dan, ki prihaja, jih sežge, pravi Gospod nad vojskami, da jim ne ostavi ne korenine ne mladike." (Ezek 28,18. 19; Mal 4,1.)

Vse vesolje bo priča kakovosti in posledicam greha. Njegovo popolno uničenje, ki bi prestrašilo angele in osramotilo Boga, ko bi bilo opravljeno takoj v začetku, bo sedaj opravičilo njegovo ljubezen in povišalo njegovo čast pred vsemi vesoljskimi bitji, katerim je največje veselje izpolnjevati njegovo voljo in v katerih srcih so zapisane njegove zapovedi. Zlo se nikoli več ne bo pojavilo. Božja beseda pravi: "Stiska ne vstane dvakrat." (Nah 1,9.) Božje zapovedi, ki jih je Satan preziral kot suženjski jarem, bodo spoštovane kot postava svobode. Preizkušena in izkušana ustvarjena bitja nikoli več ne bodo odpadla od svoje zvestobe njemu, čigar značaj se je edini razodel kot nedojemljiva ljubezen in neskončna modrost./504/


STVARJENJE IN PADEC ČLOVEKA - MISTIČNO BOŽJE MESTO - 4. poglavje


STVARJENJE IN PADEC ČLOVEKA



Marija Agredska

MISTIČNO BOŽJE MESTO -
4. poglavje

Na šesti dan je Bog oblikoval in ustvaril Adama, kot da je bil star 33 let. V tej starosti je Kristus pretrpel smrt in Adam je bil po svojem telesu tako podoben Kristusu, da težko obstaja kakšna razlika. Tudi po duši je bil Adam podoben Kristusu. Od Adama je Bog oblikoval Evo tako podobno Blaženi Devici, da je bila kot Ona v osebnem izgledu, v svoji pojavi in podobi. Bog je pogledal na ti dve podobi velikega Originala z največjim zadovoljstvom, veseljem, naklonjenostjo ter dobrohotnostjo in na račun Originalov je Bog nakopičil veliko blagoslovov nad njima, kot da bi ju želel gostiti, se ju veseliti in se ukvarjati z njima in njihovimi potomci, dokler ne mora priti čas za oblikovanje Kristusa in Marije.

Toda srečno stanje v katerem je Bog ustvaril starše človeške rase je trajal le zelo kratek hip. Zavist kače je bila takoj vzbujena proti njima, saj je satan potrpežljivo čakal njuno stvarjenje in šele tedaj, ko sta bila ustvarjena, je njegovo sovraštvo proti njima postalo aktivno. Vseeno mu ni bilo dovoljeno biti priča pri oblikovanju Adama in Eve, kot je bil priča stvarjenju vseh drugih stvari. Kajti Gospod ni hotel da bi mu jasno pokazal stvarjenje človeka, niti oblikovanje Eve iz Adamovega rebra. Vse te stvari so bile skrite zanj za nekaj časa, dokler nista bila oba združena. Toda ko je demon videl čudovit značaj in  sestavo človeške narave, popolnejšo od vsakega bitja, lepoto duš in tudi teles Adama in Eve; ko je videl očetovsko ljubezen, s katero je Gospod gledal nanju in kako ju je naredil za gospodarja vsega stvarstva in da jima je dal upanje večnega življenja, se je jeza zmaja prelila iz jeze v besnost in noben jezik ne more opisati gneva in besnenja, s katerim je bila ta pošast napolnjena, niti kako velika je bila njegova zavist in njegova želja, da vzame življenje tema dvema bitjema. Kot togoten besen lev bi zagotovo to storil, če ne bi bil vedel, da mu bo višja moč to preprečila. Kljub vsemu je razmišljal in snoval nekaj podlosti, ki bi zadostovale, da bi ju oropal Milosti Najvišjega in ju naredil za Božja sovražnika.

Tu je bil Lucifer zapeljan, ker mu je Gospod od začetka skrivnostno pokazal, da bo Beseda prevzela človeško naravo v notranjosti (maternici) najbolj svete Marije, toda ni mu povedal kdaj in kje, in kot sledi, mu je Bog tudi skril stvarjenje in oblikovanje Adama in Eve, da bi se Lucifer od začetka mogel mučiti z svojim neznanjem o skrivnosti in času  Učlovečenja. Tako sta bili tako njegova zavist kot njegova budnost in opreznost ves čas popolnoma na preži glede Kristusa in Marije. Sumil je, da je Adam prišel iz Eve in da je ona Mati in da je Adam učlovečena Beseda. Njegovi sumi so rasli, ko je čutil Božjo moč, ki mu je preprečevala, da bi škodil življenju teh dveh bitij. Po drugi strani se je kmalu začel zavedati predpisa in navodil Boga (Adamu in Evi), kajti to mu ni ostalo skrito, odkar je slišal njun pogovor o njih. Vedno bolj osvobojen svojih dvomov, ko je poslušal besede prvih staršev in ocenil njune nravne darove, jima je začel slediti kot rjoveč lev (I  Pet. 5,8), iskajoč vhod v te nagnjenosti, ki jih je našel v vsakem od njiju. Vseeno, dokler je bil neodločen in oklevajoč o poteku Odrešitve in Odkupa, je omahoval med zavistjo proti Kristusu in Mariji in med strahom, da bo od njiju premagan. Najbolj od vsega se je bal zadrege, da bi bil premagan od Kraljice Nebes, ki naj bi bila popolna stvaritev in ne Bog.

Opogumljen zaradi predpisa in navodil (prepovedi), ki so bila dana Adamu in Evi, je začel pripravljati past. Lucifer je vložil vso svojo energijo v njuno zapeljevanje in v oviranje izvrševanja Božje Volje. Najprej je pristopil k ženi in ne k možu, ker je vedel, da je po naravi bolj šibka in zato, ker naj bi bil v zapeljevanju bolj gotov, da to ni Kristus, s katerim se bo spopadel. Proti njej je bil tudi bolj togoten in besen, vse odkar je bil videl znamenje v nebesih in od časa grožnje, ki jo je Bog naredil proti njemu. Zaradi tega je bil njegov gnev večji do Eve kot do Adama. Preden se ji je prikazal, je razvnemal v njej veliko motečih misli in predstav, da bi jo vsaj približal, če ne pripeljal v stanje vznemirjenja,  razburjenja  in predsodkov, raztresenosti, pristranosti ter vnaprejšnje polastitve. Toda ker sem to napisala na drugem mestu, ne bom obširno pripovedovala tukaj o nasilju in silovitosti, divjosti in okrutnosti te skušnjave in zapeljevanja. Dovolj je, za moj namen, da omenim, kar pravi Sveto Pismo: da je prevzel obliko kače (Gen.2,1) in na ta način govoreč Evi, jo je pritegnil v pogovor, ki si ga ne bi smela dovoliti in ki ji ni bil dovoljen. Poslušajoč ga in odgovarjajoč mu, mu je začela verjeti, nato je prekršila zapoved Boga in na koncu prepričala svojega moža, da je prav tako prekršil  zapoved.

Ko je Lucifer videl padla človeka in da se je njuna notranja lepota in milost ter izvirna pravica in prvotna pravičnost spremenila v grdoto greha, je slavil svojo zmago z neverjetnim veseljem in se širokoustil v družbi svojih demonov. Toda hitro je padel iz svoje domišljavosti, ko je videl, nasprotno od njegovih pričakovanj, kako dobrotljivo je usmiljena ljubezen Boga ravnala z prestopnikoma in kako jima je ponudil priložnost, da se pokesata in tako pridobita upanje na odpuščanje in  oprostitev ter  povratek milosti.  Še več, videl je kako sta se obrnila k temu odpuščanju z obžalovanjem, skesanostjo in skrušenostjo in kako je bila lepota milosti obnovljena v njima. Ko so demoni zaznali in dojeli vpliv skrušenosti, je bil ves pekel ponovno v zmedi in zadregi.  Njegova osuplost,  prepadenost in groza je rasla, ko je slišal stavek, ki ga je Bog izgovoril krivcema in v katerem je bil on sam vpleten. Posebno in nad vsem je bil mučen s ponovno grožnjo: »Žena bo strla njegovo glavo« (Gen 3, 15), katero  je že slišal v nebesih.

Evini potomci so se po padcu razmnožili in tako je rasla in  nastala različnost in razmnoževanje dobrega in slabega, izvoljenih in izprijenih (zavrženih), tistih, ki sledijo Kristusu Rešeniku in tistih, ki sledijo satana. Izvoljeni se oklepajo svojega Voditelja z vero, usmiljenjem, dobrodelnostjo, potrpežljivostjo in z vsemi krepostmi in da bi dosegli zmago, so podprti, pomagani in polepšani z Božjo milostjo in darovi, ki jih je Rešenik in Gospod vseh zaslužil zanje. Toda zavrženi, brez da bi prejeli katero teh ugodnosti in prednosti od njihovega napačnega voditelja, ali zaslužili kakršno koli drugo plačilo kot večno trpljenje in zmešnjavo pekla, mu sledijo v ponosu, domišljavosti in predrznosti, v nespodobnosti, podlosti in brezbožnosti, vodeni v te prekrške in nezakonitosti z očetom laži in začetnikom greha.


Kljub vsemu temu je Najvišji, v svoji neizrekljivi dobroti, dal našim prvim staršem svoj blagoslov, zato, da bi  človeška rasa lahko rasla in se razmnoževala (Genesis 4,3). Najvišja Previdnost je dovolila, da je Eva, v nepravičnem Kajnu, morala roditi predstavnike hudobnih  sadov greha in v nedolžnem Abelu, oboje, v podobi in v posnemanju oz.  oponašanju, predstavnike Kristusa našega Gospoda. Kajti v pravičnosti Enega sta zakon in doktrina Kristusa začela kazati svoje posledice in učinke. Vsi ostali pravični so bili Njegovi sledilci, trpeč zaradi razlogov pravičnosti (Matej 10,22), osovraženi in preganjani od grešnikov in od  zavrženih in brezbožnih ter od svojih lastnih bratov. Potrpežljivost, usmiljenje, ponižnost, pokornost in krotkost so se torej začeli pojavljati v Abelu, in v Kajnu zavist in nevoščljivost ter vse podlosti, brezbožnost in zloba, za  korist pravice in za njegovo lastno pogubo in prekletstvo. Zlobni zmagujejo in dobri trpijo, prikaz prizora, ki ga svet v svojem napredku kaže še dandanes, namreč, Jeruzalem bogaboječih in Babilon hudobnih, vsak s svojim lastnim voditeljem in glavo.

Najvišji je tudi želel, naj bi prvi Adam bil tipičen predstavnik in znamenje drugega (Adama – učlovečenega Kristusa) v načinu in po vrsti njegovega stvarjenja; kajti še pred stvarjenjem prvega (Adama), je On ustvaril in določil Zanj (za svojega Edinorojenega Sina) svet in skupnost vseh bitij, katerim naj bi bil Gospod in katerim bi bil Glava; torej pred nastopom Njegovega Edinorojenega, je dovolil, da mine mnogo vekov, z namenom, da bi njegov Sin mogel, v pomnoženih oblikah in načinih življenja (stilih, običajih, šegah, obnašanju, oliki in vedenju) človeške rase, najti Zase pripravljene ljudi, katerim bo bil Glava, Učitelj in Kralj. Niti za trenutek naj ne bi bil brez ljudi in brez privržencev, posnemovalcev in sledilcev: takšna je čudovita harmonija in red, v katerem je Božanska Modrost uredila in razporedila vse stvari tako, da je prišlo kasneje v izvršitev, kar je bilo prvo v namenu, kar je bil prvi cilj.


Ko je svet je napredoval v smeri, da bi se Beseda lahko spustila,  izšla in sestopila iz nedrji Očeta in oblekla Samo Sebe v našo smrtnost, je Bog  izbral in pripravil izbrane in najbolj vzvišene, plemenite in odlične ljudi, najbolj čudovite in izvrstne ljudi preteklih in prihodnjih obdobij. Znotraj tega je tudi ustanovil najbolj sijajno, slavno in vzvišeno ter sveto raso, iz katere je On izšel po mesu. Ne bom se mudila in ustavljala v podrobnostih rodovnika Kristusa, našega Gospoda, kajti seštevek in naštevanje svetih Evangelistov in oznanjevalcev je nepotrebno in brezkoristno. Rekla bom samo, v slavo in poveličevanje Najvišjega, da mi je velikokrat pokazal  ljubezen brez primere, ki jo je občutil do svojih ljudi, naklonjenost in prednosti, podporo in zaščito, s katero jih je spremljal, in skrivnosti ter svete Zakramente, katere jim je poveril in zaupal ter jih zadolžil, kot je bilo kasneje razglašeno in jasno pokazano skozi njegovo sveto Cerkev. Kajti ni bilo časa za spanje in dremanje Zanj, ki je Sebe imenoval za   varuha in opazovalca Izraela. (Psalm 120,4).

Vzgajal in postavljal je Preroke in Očake, ki so nam v sliki, podobi in s prerokbami od nekdaj razglašali in naznanjali to, kar imamo sedaj v lasti. Želi, da jih počastimo, občudujemo in spoštujemo, vedoč kako so čislali in spoštovali zakon milosti in kako so iskreno in prepričano ter goreče  hrepeneli in prosili zanj. Tem ljudem je Bog pokazal  svojo nespremenljivo (stanovitno) Bistvo z mnogimi razodetji, in oni so nato prenesli ta razodetja nam skozi svete Spise (Biblijo, Sveto Pismo), vsebujoč neizmerne skrivnosti, ki jih dosegamo in doumemo in se jih učimo spoznati po veri. Vsi od teh, so bili pripeljani do popolnosti in so  bili prepričani z Utelešeno Besedo, ki nam je prenesla varna, gotova in zanesljiva pravila in merila vere in hrano svetih Spisov v Njegovi Cerkvi. Čeprav preroki in pravični med ljudmi niso bili v taki prednosti, da bi  videli Kristusa v njegovem telesu, so vseeno izkusili radodarnost in  darežljivost Gospoda, ki je Sam Sebe jasno razglašal skozi preroke in ki je ganil njihova srca k molitvi za Njegov prihod in za Odkup in Odrešitev celotne človeške rase. Ubranost in harmonija vseh teh prerokov, skrivnosti in navdihov starodavnih očetov, je bila sladka glasba Najvišjemu, ki je odmevala v skritih globinah Božanskega in ki je to (te molitve) upošteval in se nanje oziral ter skrajšal čas (povedano v človeškem  načinu govorjenja) do Njegovega prihoda, da sestopi in se druži ter pogovarja s človekom.


Nadaljevanje si lahko preberete v angleškem jeziku na stranici:
http://www.catholicbible101.com/mysticalcityofgod.htm

Več o Mariji Agredski in njeni knjigi Mistično Božje mesto (v angleškem jeziku) pa si lahko preberete tudi na stranicama:
http://themostholyrosary.com/mystical-city.htm
http://mysticalcityofgod.com/
  ________________________________________
"City of God"

CHAPTER IV
CREATION AND FALL OF MAN
On the sixth day he formed and created Adam, as it were of the age of thirty-three years. This was the age in which Christ was to suffer death, and Adam with regard to his body was so like unto Christ, that scarcely any difference existed. Also according to the soul Adam was similar to Christ. From Adam God formed Eve so similar to the Blessed Virgin, that she was like unto Her in personal appearance and in figure. God looked upon these two images of the great Originals with the highest pleasure and benevolence, and on account of the Originals He heaped many blessings upon them, as if He wanted to entertain Himself with them and their descendants until the time should arrive for forming Christ and Mary.
But the happy state in which God had created the parents of the human race lasted only a very short while. The envy of the serpent was immediately aroused against them, for satan was patiently awaiting their creation, and no sooner were they created, than his hatred became active against them. However, he was not permitted to witness the formation of Adam and Eve, as he had witnessed the creation of all other things: for the Lord did not choose to manifest to him the creation of man, nor the formation of Eve from a rib; all these things were concealed from him for a space of time until both of them were joined. But when the demon saw the admirable composition of the human nature, perfect beyond that of any creature, the beauty of the souls and also of the bodies of Adam and Eve; when he saw the paternal love with which the Lord regarded them, and how He made them the lords of all creation, and that He gave them hope of eternal life: the wrath of the dragon was lashed to fury, and no tongue can describe the rage with which that beast was filled, nor how great was his envy and his desire to take the life of these two beings. Like an enraged lion he certainly would have done so, if he had not known, that a superior force would prevent him. Nevertheless he studied and plotted out some means, which would suffice to deprive them of the grace of the Most High and make them God’s enemies.
Here Lucifer was deceived; for the Lord had from the beginning mysteriously manifested to him, that the Word was to assume human nature in the womb of the most holy Mary, but not how and when; and thus He had also concealed the creation of Adam and the formation of Eve, in order that Lucifer might from the beginning labor under his ignorance concerning the mystery and the time of the Incarnation. As his wrath and his watchfulness had thus been so signally forestalled in regard to Christ and Mary, he suspected that Adam had come forth from Eve, and that She was the Mother and Adam the incarnate Word. His suspicions grew, when he felt the divine power, which prevented him from harming the life of these creatures. On the other hand, he soon became aware of the precepts of God, for these did not remain concealed from him, since he heard their conversation in regard to them. Being freed more and more from his doubt as he listened to the words of the first parents and sized up their natural gifts, he began to follow them like a roaring lion (I Pet. 5, 8), seeking an entrance through those inclinations, which he found in each of them. Nevertheless, until he was undeceived in the course of the Redemption, he continued to hesitate between his wrath against Christ and Mary and the dread of being overcome by Them. Most of all he dreaded the confusion of being conquered by the Queen of heaven, who was to be a mere creature and not God.
Taking courage therefore in the precept, which was given to Adam and Eve, and having prepared the snare, Lucifer entered with all his energy upon the work of entrapping them and of opposing and hindering the execution of the divine Will. He first approached the woman, and not the man, because he knew her to be by nature more frail and weak, and because in tempting her he would be more certain that it was not Christ whom he was encountering. Against her also he was more enraged ever since he had seen the sign in the heaven and since the threat, which God had made in it against him. On these accounts his wrath was greater against Eve than against Adam. Before he showed himself to her, however, he aroused her in many disturbing thoughts or imaginations, in order to approach her in a state of excitement and pre-occupation. But because I have written this in another place, I will not enlarge here upon the violence and inhumanity of this temptation; it is enough for my purpose to mention what Scripture says: that he took the form of a serpent (Gen. 2, 1), and thus speaking to Eve drew her into a conversation, which she should not have permitted. Listening to him and answering, she began to believe him; then she violated the command of God, and finally persuaded her husband likewise to transgress the precept. Thus ruin overtook them and all the rest: for themselves and for us they lost the happy position, in which God had placed them.
When Lucifer saw the two fallen and their interior beauty and grace and original justice changed into the ugliness of sin, he celebrated his triumph with incredible joy and vaunting in the company of his demons. But he soon fell from his proud boasting, when he saw, contrary to his expectations, how kindly the merciful love of God dealt with the delinquents, and how He offered them a chance of doing penance by giving them hope of pardon and return of grace. Moreover he saw how they were disposing themselves toward this forgiveness by sorrow and contrition, and how the beauty of grace was restored to them. When the demons perceived the effect of contrition, all hell was again in confusion. His consternation grew, when he heard the sentence, which God pronounced against the guilty ones, in which he himself was implicated. More especially and above all was he tormented by the repetition of that threat: The Woman shall crush thy head (Gen. 3, 15), which he had already heard in heaven.
The offspring of Eve multiplied after the fall and so arose the distinction and the multiplication of the good and the bad, the elect and the reprobate, the ones following Christ the Redeemer, and the others following satan. The elect cling to their Leader by faith, humility, charity, patience and all the virtues and in order to obtain victory, they are assisted, helped and beautified by the divine grace and the gifts, which the Redeemer and Lord of all merited for them. But the reprobate, without receiving any such benefits from their false leader, or earning any other reward than the eternal pain and the confusion of hell, follow him in pride, presumption, obscenity and wickedness, being led into these disorders by the father of lies and the originator of sin.
Notwithstanding all this the Most High, in his ineffable kindness, gave our first parents his benediction, in order that the human race might grow and multiply (Gen. 4, 3). The most high Providence permitted, that Eve, in the unjust Cain, should bring forth a type of the evil fruits of sin, and in the innocent Abel, both in figure and in imitation, the type of Christ our Lord. For in the just one the law and doctrine of Christ began to exert its effects. All the rest of the just were to follow it, suffering for justice sake (Matth. 10, 22), hated and persecuted by the sinners and the reprobate and by their own brothers. Accordingly, patience, humility and meekness began to appear in Abel, and in Cain, envy and all wickedness, for the benefit of the just and for his own perdition. The wicked triumph and the good suffer, exhibiting the spectacle, which the world in its progress shows to this day, namely, the Jerusalem of the godfearing and the Babylon of the godforsaken, each with its own leader and head.
The Most High also wished that the first Adam should be the type of the second in the manner of their creation; for, just as before the creation of the first, He created and ordered for him the republic of all the beings, of which he was to be the lord and head; so before the appearance of his Onlybegotten, He allowed many ages to pass by, in order that his Son might, in the multiplied manners of the human race, find prepared for Himself a people, of which He was to be the Head, the Teacher, and the King. He was not to be even for a moment without a people and without followers: such is the wonderful harmony and order, in which the divine wisdom disposed all things, making that later in the execution, which was first in the intention.
As the world progressed in course, in order that the Word might descend from the bosom of the Father and clothe Itself in our mortality, God selected and prepared a chosen and most noble people, the most admirable of past and future times. Within it also He constituted a most illustrious and holy race, from which He was to descend according to the flesh. I will not linger in detailing the genealogy of Christ our Lord, for the account of the holy Evangelists has made that unnecessary. I will only say, in praise of the Most High, that He has shown to me many times the incomparable love, which He bore toward his people, the favors shown to it, and the mysteries and holy Sacraments, which He entrusted to it, as was afterwards made manifest through his holy Church. For at no time has slept nor slumbered He, who has constituted Himself the watcher of Israel (Ps. 120, 4).
He reared most holy Prophets and Patriarchs, who in figures and prophecies announced to us from far off, that, which we have now in possession. He wishes us to venerate them, knowing how they esteemed the law of grace and how earnestly they yearned and prayed for it. To this people God manifested his immutable Essence by many revelations, and they again transmitted these revelations to us by the holy Scriptures, containing immense mysteries, which we grasp and learn to know by faith. All of them, however, are brought to perfection and are made certain by the incarnate Word, who transmitted to us the secure rule of faith and the nourishment of the sacred Scriptures in his Church. Although the Prophets and the just ones of that people were not so far favored as to see Christ in his body, they nevertheless experienced the liberality of the Lord, who manifested Himself to them by prophecies and who moved their hearts to pray for his coming and for the Redemption of the whole human race. The consonance and harmony of all these prophecies, mysteries and aspirations of the ancient fathers, were a sweet music to the Most High, which resounded in the secret recesses of the Divinity and which regarded and shortened the time (to speak in a human manner) until He should descend to converse with man.

STVARJENJE ANGELOV in PADEC LUCIFERJA - MISTIČNO BOŽJE MESTO - 3. poglavje



STVARJENJE ANGELOV in PADEC LUCIFERJA

Marija Agredska
MISTIČNO BOŽJE MESTO – tretje poglavje

Vzrok vseh vzrokov, počelo in utemeljitev vsega je Bog, ki je ustvaril vse stvari, da bi bivale in  obstajale. Njegova močna roka je v hipu dala bivanje in obstoj vsem njegovim čudovitim delom – v času in na način, ki ga je On izbral. Začetek in zaporedje dela Stvarjenja je opisano v Prvi Mojzesovi knjigi v začetnem poglavju Stvarjenja. Ker mi je Gospod dal razumevanje tega znanja, bom omenila, kar mislim, da je uporabno, za pojasnitev in obrazložitev izvora, začetka skrivnosti Utelešenja Besede in našega Odrešenja.

Besede prvega poglavja Stvarjenja so naslednje:
1.     »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.
2.    In zemlja je bila pusta in prazna, in tema je prekrivala obličje globin; in Duh Božji je vel nad vodami.
     In Bog je rekel: Bodi svetloba. In bila je svetloba.
3.    In imenoval je luč dan, temo pa noč; in bilo je jutro in večer prvega dne,« itd.

Za prvi dan Mojzes pravi: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.« Ustvaril je nebo (nebesa) za angele in za človeka; in zemljo kot kraj in  prostor oz. mesto romanja in popotovanja, življenjske poti za smrtnike. Ta mesta, ti prostori so tako primerni in prilagojeni za njihov konec in tako popolni, da David pravi o njih, da nebesa razglašajo Božje veličastvo in nebesni svod in zemlja oznanjata, da sta delo Njegovih rok. (Psalm 19 (18), 2.

Angeli so bili ustvarjeni v vzvišenih nebesih in v stanju milosti, s katero bi lahko kot prvi zaslužili nagrado slave. Čeprav so bili sredi slave, veličastva in sijaja, jim Božanstvo samo (Bog) ni bilo vidno iz obličja v obličje in nerazkrito, dokler si ne bi morali zaslužiti takšno prednost in naklonjenost s pokoravanjem in poslušnostjo Božji Volji. Sveti angeli, kot tudi padli angeli, so ostali le zelo kratek čas v stanju preizkušnje; za njihovo stvarjenje in preizkušnjo s svojimi rezultati so bili trije različni prizori ali trenutki, ločeni s kratkimi prekinitvami oz. presledki (meddobji).

V prvem trenutku so bili vsi ustvarjeni in obdarjeni z milostmi in darovi, prihajajoč v bivanje kot najčudovitejše in najpopolnejše stvaritve. Nato je sledil kratek premor, presledek, v katerem jim je bila predložena in napovedana, sporočena volja Stvarnika, ter zakon in zapovedi so jim bile dane, da ga priznajo in potrdijo kot njihovega Stvarnika in najvišjega Gospoda, ter da izpolnijo cilj in namen, za katerega so bili ustvarjeni. Tekom tega presledka, meddobja ali trenutka, je Sveti Mihael in njegovi angeli bojeval veliko bitko z zmajem in njegovimi sledilci, kar je opisal apostol sveti Janez v dvanajstem poglavju Apokalipse. Dobri angeli, vztrajni, stanovitni, neomajni v milosti in usmiljenju, so zaslužili večno srečo in neubogljivi, nepokorni ter uporni angeli, so z uporom proti Bogu, zaslužili kazen, ki jo sedaj trpijo.

Sprva so prejeli več določenega in nedvoumnega znanja ter poznavanja Božjega obstoja, Božjega bitja (bistva) in Njegove eksistence, Enega v svoji Biti in Trojnega v Osebi in jim je bilo ukazano, da Ga častijo, ljubijo, spoštujejo in se Mu poklonijo kot njihovemu Stvarniku in najvišjemu Gospodu, neskončnemu v svoji biti in lastnostih. Vsi so sami sebe podvrgli in podredili tej zapovedi in jo ubogali, toda z določeno razliko; dobri angeli so ubogali skozi ljubezen in zaradi pravičnosti tega, da ponudijo svojo ljubezen in dobro voljo svobodno in prostovoljno ter so dopuščali, priznali, upoštevali in verjeli to, kar je bilo nad njihovo inteligenco, znanjem in poznavanjem ter so se pokoravali in ubogali z veseljem. Lucifer, po drugi strani, pa se je uklonil in podvrgel sam sebe, ker mu je kaj drugega, nasprotnega, izgledalo nemogoče in nedosegljivo. Ni se podvrgel in ni izpolnjeval Božje volje s popolnim usmiljenjem in dobrotljivostjo, kajti on je bil (kot se je izkazalo) ločen v svoji volji med samim sabo in med nezmotljivo, zanesljivo resnico Boga. Zato se je zatem posledično zgodilo, da se mu je (Božji) predpis oz. navodilo zdelo  pretežko in nasilno, in njegovo izpolnjevanje zapovedi je bilo brez ljubezni in brez  želje delati pravično. Tako je sam sebe vnaprej izpostavil nevarnosti nestanovitnosti in nevztrajnosti. Čeprav ni izgubil milosti na račun teh slabosti, nemarnosti in počasnosti oziroma počasnega umevanja in zaostajanja v izvrševanju tega prvega dela in dejanj, se je vseeno njegova slaba volja, slabo razpoloženje in nagnjenje, slaba čud začela z njimi. Kajti tam je pri njem ostala določena slabotnost in pomanjkljivost, slabost (značaja) in nepopolnost ter širokovestnost oziroma površnost, popustljivost, ohlapnost in medlost kreposti in duha, in popolnost njegove narave ni še nadalje sijala, kot bi morala. Pokazano mi je bilo, da  je vpliv oz. posledica in učinek teh slabosti in pomanjkljivosti v Luciferju bil  podoben temu, kar povzroči v duši premišljen in nameren odpustljiv (mali) greh. Ne pravim, da je grešil smrtno, niti ne neodpustljivo v tem času, ker je izpolnjeval Božje navodilo in predpis; toda ta izpolnitev je bila medla, slabotna in malomarna ter nepopolna, izhajajoč bolj iz občutka velike prisile, kot iz ljubeče in zveste volje ter  pripravljenosti spoštovati, ubogati in služiti. Tako je postavil sam sebe v nevarnost padca.

Nadalje (na drugem mestu), so bili angeli obveščeni, da bo Bog ustvaril človeško naravo in razumna bitja, nižja kot so oni, da bi tudi oni morali ljubiti, se bati in spoštovati, častiti in se pokloniti Bogu, kot njihovemu Avtorju, Ustvarjalcu in večnemu Dobremu. Bili so obveščeni, da bodo ti dosegali visoko prednost, naklonjenost in podporo in da bo druga Oseba Blažene Trojice postala utelešena in bo prevzela oz. vzela nase njihovo naravo, povišujoč in dvigujoč jih k  hipostatični združitvi  (hipostatično zedinjenje – zedinjenje Kristusove človeške narave z božjo v eno samo) in k božanski Osebnosti, da bi Ga tako lahko priznali in potrdili kot njihovo Glavo, ne samo kot Boga, temveč kot Boga in Človeka, Ga častili in občudovali, ga spoštovali in se mu poklonili, Mu izkazali čast kot Bogo-Človeku. Še več, ti isti angeli naj bi bili Njemu podrejeni po dostojanstvu, po položaju in po milosti in naj bi bili Njegovi služabniki. Bog je angelom dal spoznanje in razumevanje primernosti,  pravičnosti in razumnosti takšnega položaja. Kajti sprejemanje in priznanje zaslug predvidenih od tega Boga-Človeka, jim je bilo prikazano kot vir milosti, ki jo sedaj posedujejo in slave, ki so jo bili dosegli. Razumeli so tudi, da so bili oni sami, in tudi vse ostale stvari naj bi bile ustvarjene za Njegovo slavo in da bi On bil njihova Glava. Vsi tisti, ki bi bili sposobni spoznavati in uživati Boga, bi bili ljudje Sina Božjega, da bi Ga  poznali ter častili kot njihovega Gospodarja, vrhovnega in najvišjega voditelja. Te zapovedi so bile naenkrat in takoj dane angelom.

Tej zapovedi so se vsi poslušni in sveti angeli uklonili in se ji podvrgli in so dali svojo polno privolitev in sprejetje ter priznanje s ponižno in ljubečo podvrženostjo volje. Toda Lucifer, poln zavisti in ošabnosti, se je uprl in vzpodbudil svoje privržence, da se podobno kot on,  tudi oni  uprejo, kar so tudi resnično  storili, dajajoč prednost njemu in upirajoč se Božji zapovedi. Ta zloben in pokvarjen knez jih je prepričal, da bo on njihov poglavar in da bo ustanovil vlado (vodstvo) neodvisno in ločeno od Kristusa. Tako velika je bila slepota, ki jo zavist in napuh lahko povzročita v angelu, in tako pogubna, usodna in  škodljiva je bila ta  zastrupitev in slab vpliv, da se je ta okužba širila med brezštevilnimi drugimi angeli. Tedaj se je zgodila velika bitka v nebesih, ki jo je opisal Sveti Janez (Apokalipsa 12). Kajti poslušnim in svetim angelom, ki so bili napolnjeni z gorečo, vneto željo in hrepenenjem  pospešiti slavo Najvišjega in počastiti utelešeno Besedo, upreti se in nasprotovati zmaju, je bilo podeljeno to dovoljenje.

Toda tudi druga skrivnost je bila skrita v vsem tem: Ko je bilo objavljeno in razodeto angelom, da bodo morali biti ubogljivi in pokorni utelešeni Besedi, jim je bilo dano še eno drugo navodilo  oz.  predpis, namreč, da bodo morali priznati in upoštevati kot vzvišeno predstojnico združeno in sodelujočo z Njim, Ženo, v čigar maternici bo od Očeta Edinorojeni prevzel meso in da bo ta Žena Kraljica in Gospodarica (Vladarica) vseh stvari in bitij. Dobri angeli so se, ubogljivo pokoravajoč se tej zapovedi Gospoda, z naraščajočo in s še večjo ponižno pripravljenostjo in čuječnostjo, svobodno podvrgli, slaveč moč in skrivnosti Najvišjega.  Lucifer in njegovi zavezniki  pa so se dvignili k višji stopnji napuha in  ošabnosti ter k domišljavi in bahavi predrznosti in nesramnosti. V neurejeni,  razuzdani pobesnelosti in razjarjenosti ter v rušilnem besu si je Lucifer prizadeval, da bi bil sam glava vse človeške rase, vsega človeštva in vseh angelskih vrst in če naj bi bila to  hipostatična (podrejena povezanost z bistvom)  povezanost in zedinjenje, je zahteval, da naj bo izpeljana, izpolnjena in dovršena v njem.

Odredbi, ki ga je nameščala nižje od Matere Utelešene Besede, naše Gospodarice, je Lucifer nasprotoval z strašnim preklinjanjem in bogoskrunstvi. Obračajoč se proti Avtorju teh velikih čudes v nebrzdani  razkačenosti in užaljenosti ter ogorčenosti in nato kličoč proti drugim angelom,  jih je vzpodbujal in opogumljal,  rekoč: »Nepravične so te zapovedi in krivica je bila narejena moji veličini; to človeško naravo, na katero Ti, Gospod, gledaš nanjo s tako veliko ljubeznijo in ki si ji najbolj naklonjen, ki jo podpiraš in ji daješ tako visoko prednost, bom jaz preganjal, mučil,  nadlegoval in uničil. V ta cilj bom usmerjal vse svoje moči in vsa prizadevanja. In to Ženo, Mater Besede, bom zalučal in pregnal s položaja, na katerega Jo Ti nameravaš namestiti in v mojih rokah, z mojimi rokami in z mojimi posegi bo načrt, ki ga Ti želiš ustvariti in uvesti, propadel in se izjalovil.«

To domišljavo bahanje in širokoustenje je tako razvnelo in izzvalo užaljenost in prizadetost Gospoda, da je zato, da bi ga ponižal, rekel Luciferju: »Ta Žena, katero ti zavračaš častiti, bo strla tvojo glavo in po Njej boš ti premagan in uničen (Genesis 3, 15).  In če, skozi tvojo ošabnost, smrt vstopi v svet (Knjiga modrosti 2, 24), bosta življenje in rešitev,  odrešenje smrtnikov  vstopila skozi ponižnost te  Žene. Tisti, ki so iz narave in podobnosti Moža in Žene, bodo uživali darove in krone (vence), ki ste jih ti in tvoji privrženci izgubili.«  Na vse to je zmaj, napolnjen z užaljenostjo in ogorčenostjo proti vsemu, karkoli je razumel kot Božjo voljo in odloke, odgovoril samo z ošabnostjo in z grožnjami uničenja cele človeške vrste. Dobri angeli so videli pravično užaljenost in jezo Najvišjega proti Luciferju in njegovimi odpadniki in so se bojevali z njimi z orožjem razumevanja, razsodnosti in resnice.

Vsemogočni je pri tem preokretu naredil drugo čudovito skrivnost. Angelom je dal  primerno in ustrezno močno jasno razumevanje hipostatičnega zedinjenja in jim je pri tem pokazal podobo najbolj svete Device s pomočjo imaginarnega, navideznega videnja (tu govorim v skladu z našim načinom razumevanja takšnih stvari). Pokazana jim je bila popolnost človeške narave v razodetju podobe, ki je predstavljala najbolj popolno Ženo, v kateri je vsemogočna roka Najvišjega delala bolj čudovito, kot v vseh preostalih bitjih in stvareh. Kajti tu notri (v Njo) so bile položene milosti in darovi Njegove desne roke na višji in bolj odličen, na prevzvišen in poseben način. To znamenje ali podoba videnja Kraljice Nebes in Matere utelešene Besede je bila razglašena in poznana vsem angelom, dobrim in slabim. Dobri angeli so ob tem znamenju izbruhnili v občudovanje in v slavospeve in hvalnice ter so začeli od tega časa braniti čast Učlovečenega Boga in Njegove svete Matere, oboroženi z žarečo, vneto, navdušeno, strastno vnemo in z nepremagljivim ščitom te vizije. Zmaj in njegovi zavezniki pa so nasprotno zadobili neizprosno, nespravljivo sovraštvo in pobesnelost proti Kristusu in njegovi najbolj sveti Materi. Tedaj se je zgodilo vse to, kar je opisano v dvanajstem poglavju Apokalipse, ki ga bom razložila, tako kot mi je bil dan.

Dobesedna verzija tega poglavja Apokalipse (12. poglavje) je kot sledi:

1.  »In velik znak se je pojavil na nebu: Žena oblečena s soncem in luna pod njenimi nogami, in na njeni glavi krona iz dvanajstih zvezd.
2.    Pričakovala je otroka, jokala je v porodnih bolečinah in mukah.
3.  Še drugo znamenje se je prikazalo na nebu. Glej, bil je velik ognjeno rdeč zmaj, ki je imel sedem glav in deset rogov in na svojih glavah sedem kron;
4.  in njegov rep je potegnil s seboj tretjino nebesnih zvezd ter jih vrgel na zemljo. In zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila na porodu, da bi požrl njeno dete, ko bi porodila.
5.   In porodila je moško dete, ki naj bi paslo vse narode z železno palico; in vzeto je bilo njeno dete k Bogu in k njegovemu prestolu.
6.   Žena pa je ubežala v puščavo, kjer ima prostor, ki ji ga je Bog pripravil, da jo tam hranijo tisoč dvesto šestdeset dni.
7.   In nastala je vojska v nebesih: Mihael in njegovi angeli so se vojskovali zoper zmaja; tudi zmaj se je vojskoval in njegovi angeli,
8.    a niso zmogli in tudi ni bilo v nebesih več mesta zanje.
9.  In pahnjen je bil veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje hudič in satan, ki zapeljuje ves svet; pahnjen je bil na zemljo in njegovi angeli so bili pahnjeni z njim.
10. In slišal sem močan glas v nebesih, ki je govoril: »Zdaj se je uresničilo zveličanje, moč in kraljevanje našega Boga in oblast Njegovega Kristusa, zakaj pahnjen je bil tožnik naših bratov, ki jih je tožil pred našim Bogom noč in dan.
11. Oni so ga premagali z Jagnjetovo krvjo in z besedo svojega pričevanja in niso ljubili svojega življenja do smrti.
12. Zatorej se radujte, nebesa in vi, ki prebivate v njih. Gorje pa zemlji in morju, ker je stopil na vaju hudič z veliko jezo, vedoč, da ima malo časa.
13. In ko je zmaj videl, da je pahnjen na zemljo, je preganjal ženo, ki je dete porodila.
14.  A ženi so dali dve peruti velikega orla, da bi letela v puščavo na svoje mesto, kjer se preživlja čas in dva časa in pol časa, daleč od  zmaja.
15. In zmaj je vrgel za ženo iz svojega žrela vode kakor reko, da bi jo reka odnesla.
16.  A pomagala je ženi zemlja; odprla je zemlja svoja usta in je popila reko, ki jo je vrgel zmaj iz svojega žrela.
17. In razsrdil se je zmaj nad ženo in se je šel vojskoval z drugimi iz njenega rodu, ki spolnjujejo božje zapovedi in imajo pričevanje Jezusovo.
18.  In ustopil se je na pesek ob morju.
_____________________________________________


"City of God"

CHAPTER III.
CREATION OF THE ANGELS AND THE FALL OF LUCIFER

The Cause of all causes is God, who created all things that have being. His powerful arm gave existence to all his wonderful works ad extra when and how He chose. The beginning and succession of the work of Creation is described by Moses in the opening chapter of Genesis. Since the Lord has given me an understanding thereof, I will mention what I think useful for elucidating the mysterious origin of the Incarnation of the Word and of our Redemption.
The words of the first chapter of Genesis are as follows:
  1. "In the beginning God created heaven and earth.
  2. "And the earth was void and empty, and darkness was upon the face of the deep; and the spirit of God moved over the waters.
  3. "And God said: Be light made. And light was made.
  4. "And God saw the light that it was good; and be divided the light from the darkness.
  5. "And he called the light day, and the darkness night; and there was evening and morning one day," etc.


Of the first day Moses says that "In the beginning God created heaven and earth." He created heaven for angels and men; and the earth as a place of pilgrimage for mortals. These places are so adapted to their end and so perfect, that as David says of them, the heavens publish the glory of the Lord, the firmament and the earth announce the glory of the work of his hands (Ps. 18, 2).
The angels were created in the empyrean heavens and in the state of grace by which they might be first to merit the reward of glory. For although they were in the midst of glory, the Divinity itself was not to be made manifest to them face to face and unveiled, until they should have merited such a favor by obeying the divine will. The holy angels, as well as the bad ones, remained only a very short time in the state of probation; for their creation and probation with its result were three distinct instants or moments, separated by short intermissions. In the first instant they were all created and endowed with graces and gifts, coming into existence as most beautiful and perfect creatures. Then followed a short pause, during which the will of the Creator was propounded and intimated, and the law and command was given to them, to acknowledge Him as their Maker and supreme Lord, and to fulfill the end for which they have been created. During this pause, instant or interval, Saint Michael and his angels fought that great battle with the dragon and his followers, which is described by the apostle Saint John in the twelfth chapter of the Apocalypse. The good angels, persevering in grace, merited eternal happiness and the disobedient ones, rebelling against God, merited the punishment, which they now suffer.
At first they received a more explicit intelligence of the being of God, one in substance, trine in person, and that they were commanded to adore and reverence Him as their Creator and highest Lord, infinite in his essence and attributes. All subjected themselves to this command and obeyed it, but with a certain difference; the good angels obeyed through love and on account of the justice of it, offering their love and good will, freely and admitting and believing what was above their intelligence, and obeying with joy. Lucifer, on the other hand, submitted himself, because the opposite seemed to him impossible. He did not do it with perfect charity, for he, as it were, was divided in his will between himself and the infallible truth of the Lord. In consequence it happened that the precept appeared to him in a measure difficult and violent, and his fulfilling of it was wanting in love and in the desire to do justice. Thus he exposed himself beforehand to the danger of not persevering. Although grace did not leave him on account of this remissness and slowness in the accomplishment of these first acts, nevertheless his bad disposition began with them; for there remained with him a certain weakness and laxity of virtue and spirit, and the perfection of his nature did not shine forth as it should. It appears to me that the effect of this remissness in Lucifer, is similar to that which is caused in the soul by a deliberate venial sin. I do not say that he sinned mortally, nor even venially at that time, since he fulfilled the precept of God; but this fulfillment was remiss and imperfect, springing more from a sense of overwhelming compulsion, than from a loving willingness to obey. Thus he put himself in danger of falling.
In the second place, the angels were informed that God was to create a human nature and reasoning creatures lower than themselves, in order that they too should love, fear and reverence God, as their Author and eternal Good. They were informed that these were to stand in high favor, and that the second Person of the blessed Trinity was to become incarnate and assume their nature, raising it to the hypostatic union and to divine Personality; that therefore they were to acknowledge Him as their Head, not only as God, but as God and man, adoring Him and reverencing Him as God-man. Moreover, these same angels were to be his inferiors in dignity and grace and were to be his servants. God gave them an intelligence of the propriety and equity, of the justice and reasonableness of such a position. For the acceptation of the merits foreseen of this Mangod was exhibited to them as the source of the grace which they now possessed and of the glory which they were to obtain. They understood also that they themselves had been, and all the rest of the creatures should be created for his glory, and that He was to be their Head. All those that were capable of knowing and enjoying God, were to be the people of the Son of God, to know and reverence Him as their Chief. These commands were at once given to the angels.
To this command all the obedient and holy angels submitted themselves and they gave their full assent and acknowledgment with an humble and loving subjection of the will. But Lucifer, full of envy and pride, resisted and induced his followers to resist likewise, as they in reality did, preferring to follow him and disobey the divine command. This wicked prince persuaded them, that he would be their chief and that he would set up a government independent and separate from Christ. So great was the blindness which envy and pride could cause in an angel, and so pernicious was the infection that the contagion of sin spread among innumerable other angels.
Then happened that great battle in heaven, which St. John describes (Apoc. 12). For the obedient and holy angels, filled with an ardent desire of hastening the glory of the Most High and the honor of the incarnate Word, to resist and contradict the dragon, and the permission was granted. But also another mystery was concealed in all this: When it was revealed to the angels that they would have to obey the incarnate Word, another, a third precept was given them, namely, that they were to admit as a superior conjointly with Him, a Woman, in whose womb the Onlybegotten of the Father was to assume flesh and that this Woman was to be the Queen and Mistress of all the creatures. The good angels by obeying this command of the Lord, with still increasing and more alert humility, freely subjected themselves, praising the power and the mysteries of the Most High. Lucifer, however, and his confederates, rose to a higher pitch of pride and boastful insolence. In disorderly fury he aspired to be himself the head of all the human race and of the angelic orders, and if there was to be a hypostatic union, he demanded that it be consummated in him.
The decree constituting him inferior to the Mother of the Incarnate Word, our Mistress, he opposed with horrible blasphemies. Turning against the Author of these great wonders in unbridled indignation and calling upon the other angels, he exhorted them, saying: "Unjust are these commands and injury is done to my greatness; this human nature which Thou, Lord, lookest upon with so much love and which thou favorest so highly, I will persecute and destroy. To this end I will direct all my power and all my aspirations. And this Woman, Mother of the Word, I will hurl from the position in which Thou hast proposed to place Her, and at my hands, the plan, which Thou settest up, shall come to naught."
This proud boast so aroused the indignation of the Lord that in order to humble it, He spoke to Lucifer: "This Woman whom thou refusest to honor, shall crush thy head and by Her shalt thou be vanquished and annihilated (Gen. 3, 15). And if, through thy pride, death enters into the world (Wis. 2, 24), life and salvation of mortals shall enter through the humility of this Woman. Those that are of the nature and likeness of that Man and Woman, shall enjoy the gifts and the crowns, which thou and thy followers have lost." To all this the dragon, filled with indignation against whatever he understood of the divine will and decrees, answered only with pride and by threatening destruction to the whole human race. The good angels saw the just indignation of the Most High against Lucifer and his apostates and they combated them with the arms of the understanding, reason and truth.
The Almighty at this conjuncture worked another wonderful mystery. Having given to all the angels a sufficiently clear intelligence of the hypostatic Union, He showed them the image of the most holy Virgin by means of an imaginary vision (I speak here according to our way of understanding such things). They were shown the perfection of the human nature in the revelation of an image representing a most perfect Woman, in whom the almighty arm of the Most High would work more wonderfully than in all the rest of the creatures. For therein He was to deposit the graces and gifts of his right hand in a higher and more eminent manner. This sign or vision of the Queen of heaven and of the Mother of the incarnate Word was made known and manifest to all the angels, good and bad. The good ones at the sign of it broke forth in admiration and in canticles of praise and from that time on began to defend the honor of the God incarnate and of his holy Mother, being armed with ardent zeal and with the invincible shield of that vision. The dragon and his allies on the contrary conceived implacable hatred and fury against Christ and his most holy Mother. Then happened all that which is described in the twelfth chapter of the Apocalypse, which I will explain, as far as it has been given me.
The literal version of that chapter of the Apocalypse is as follows:

    1. "And a great sign appeared in heaven: A woman clothed with the sun and the moon under her feet, and on her head a crown of twelve stars:
    2. And being with child, she cried travailing in birth, and was in pain to be delivered.
    3. And there was seen another sign in heaven; and behold a great red dragon having seven heads and ten horns; and on his head seven diadems.
    4. And his tail drew the third part of the stars of heaven and cast them to the earth and the dragon stood before the woman, who was ready to be delivered; that, when she should be delivered, he might devour her son.
    5. And she brought forth a man-child, who was to rule all nations with an iron rod; and her son was taken up to God, and to his throne.
    6. And the woman fled into the wilderness where she had a place prepared by God, that there they should feed her a thousand two hundred and sixty days.
    7. And there was a great battle in heaven; Michael and his angels fought with the dragon and the dragon fought and his angels.
    8. And they prevailed not, neither was their place found any more in heaven.
    9. And the dragon was cast out, that old serpent, who is called the devil and satan, who seduceth the whole world; and he was cast unto the earth, and his angels were thrown down with him.
    10. And I heard a loud voice saying: Now is come salvation and strength, and the kingdom of our God and the power of his Christ; because the accuser of our brethren is cast forth, who accused them before our God day and night.
    11. And they overcame him by the blood of the Lamb and by the word of the testimony, and they loved not their lives unto death.
    12. Therefore, rejoice, O heavens and you that dwell therein. Woe to the earth and the sea, because the devil is come down unto you, having a great wrath and knowing that he hath but a short time.
    13. And when the dragon saw that he was cast unto the earth he persecuted the woman, who brought forth the man-child:
    14. And there were given to the woman two wings of a great eagle, that she might fly into the desert unto her place, where she is nourished for a time and times and half a time, from the face of the serpent.
    15. And the serpent cast out of his mouth after the woman, water as if it were a river, that he might cause her to be carried away by the river.
    16. And the earth helped the woman and the earth opened her mouth and swallowed the river, which the dragon cast out of his mouth.
    17. And the dragon was angry against the woman and went to make war with the rest of her seed, who keep the commandments of God, and have the testimony of Jesus Christ.
    18. And he stood upon the sands of the sea."